Iz določb ZVojI izhaja, da organ pri ugotavljanju pravice do veteranskega dodatka oziroma njegove višine zaradi sprememb ali novega dejanskega stanja upošteva prejemke iz preteklega leta. Tako je ravnal tudi v tem primeru, saj je pri presoji upošteval tožnikove prejemke v letu 2020, ne pa v letu 2021, kot to zmotno v tožbi navaja tožnik. Tožnik se zato v tožbi neutemeljeno sklicuje na drugačno višino prejemkov v tekočem letu, to je v letu 2021. Ti v času izdaje izpodbijane odločbe 7. 12. 2021 niti še niso bili znani. Morebitne v letu 2021 spremenjene okoliščine bo tožnik lahko uveljavljal z novo zahtevo, ki jo lahko vloži na podlagi prvega odstavka 91. člena ZVojI.

Tožnik je od svojih družbenikov kupil lastni delež, in sicer za kupnino 3.925.600,00 EUR. Šlo je za dve prodaji, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastni poslovni delež, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru pri prodaji lastnih poslovnih deležev ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožnik, ki nasprotuje obdavčitvi po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, prav, da je tozadevno prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Odprodaja poslovnega deleža družbenika in pridobitev lastnega deleža družbe ne predstavlja spremembe (zmanjšanja) poslovnega deleža družbenika. Posledično tudi za obdavčitev razdelitve dohodkov imetnikom deležev iz premoženja plačnika na podlagi njegovega lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja njegovega lastniškega deleža po tretjem odstavku 90....

Glede na to, da je tožnik od 1. 10. 2019 obvezno zavarovan na podlagi delovnega razmerja, kar je razvidno iz evidenc, do katerih dostopa tožena stranka, podlage za plačilo prispevkov za socialno varnost po 16. členu ZPIZ-2 za oktober in november 2019 ni bilo, saj so bili prispevki plačani na drugi podlagi.