Med strankama ni sporno, da je bil z izpodbijanim sklepom ustavljen postopek odmere dohodnine od dobička od odsvojitve poslovnih deležev za leto 2019, ki se je vodil na podlagi tožničine napovedi, ki jo je vložila pri prvostopenjskem davčnem organu. Navedeno ne pomeni, da ni šlo za postopek po uradni dolžnosti. Skladno z 72. členom ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti med drugim tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved. V takšnih primerih ne gre za postopek na zahtevo stranke. Kolikor pa je temu tako, pa se je prvostopenjski davčni organ pravilno skliceval na četrti odstavek 135. člena ZUP, po katerem organ postopek lahko ustavi, če se je začel po uradni dolžnosti, pri čemer ne gre za postopek, ki bi se lahko začel tudi na zahtevo stranke in pri katerem bi stranka lahko zahtevala njegovo nadaljevanje. Izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah ali o obveznostih oziroma pravnih koristih tožnice.

Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka.

Tožnik v svojih poslovnih knjigah ne izkazuje obveznosti do A. A., kot bi morala nastati na podlagi predhodno navedenih pogodb. Tako posamezna sporna izplačila niso bila evidentirana v tožnikovih poslovnih knjigah kot zmanjševanje tožnikovih knjigovodsko izkazanih obveznostih do A. A. Denarni tok pa se mora skladati s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi med pogodbenimi strankami. Tožnik je glede vseh nakazil, dvigov gotovine in tožnikovih plačilih osebnih računov A. A. v tožbi in tudi na naroku zgolj posplošeno navajal, da gre za vračilo posojila, a za te trditve ni predložil nobene dokumentacije. Tožnikovih navedb tudi ne potrjujejo nepopolne in napačne vknjižbe v poslovne knjige ter tudi ne pomanjkljiva in neurejena tožnikova dokumentacija. Poleg navedenega tožnik tudi ni vodil nobenih evidenc glede poslovanja z gotovino.