Toženka v obrazložitvi nekonkretizirano ugotavlja, da sta navedeni podjetji povezani preko lastnikov in prokuristov ter pavšalno ugotavlja, da opravljata enako dejavnost, česar pa konkretno ne obrazloži. Ni konkretno ugotovljeno, katero dejavnost navedeni podjetji dejansko opravljata in ne gre zgolj za dejavnost, navedeno v statutu in v registru. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi ni določno ugotovljeno, kako naj bi potekalo usklajeno delovanje navedenih podjetij in na katerem upoštevnem trgu oz. sosednjih trgih. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je toženka sklepala na izpolnjevanja pogoja delovanja na istih upoštevnih ali sosednjih trgih.

V skladu z določbo 157. člena ZDavP-2 v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov, v danem primeru odločbe o odmeri DDPO in akontacije DDPO. Ker je predmet presoje tega upravnega spora pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, tožnikovi ugovori kršitve sorazmernosti, poseg v pravico do zasebne lastnine, poseg v svobodno gospodarsko pobudo in retroaktivne veljavnosti določbe četrtega odstavka 4. člena ZDTon, ki se nanašajo na citirano odmerno odločbo, na pravilnost izpodbijanega sklepa nimajo vpliva.

Za primer oslabitve osnovnih sredstev v zakonu ni drugih določb, zato so za ta primer relevantne določbe SRS (2016) 17, ki predpisujejo način oziroma postopke, na podlagi katerih organizacija opravi slabitev ter s tem zagotavlja, da knjigovodska vrednost opredmetenih (in neopredmetenih) osnovnih sredstev ne bi presegla njihove nadomestljive vrednosti. Po SRS 17.1. je sredstvo oslabljeno takrat, kadar knjigovodska vrednost presega njegovo nadomestljivo vrednost in da organizacija v tem primeru pripozna izgubo zaradi oslabitve v znesku razlike med knjigovodsko vrednostjo in nadomestljivo vrednostjo sredstva. Pri tem se po določbah SRS 17.8. kot nadomestljiva vrednost šteje poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje, ali vrednost pri uporabi, odvisno od tega, katera je večja.