46
Skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 se s pritožbo zoper sklep o izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Te ugovore določa prvi odstavek 155. člena ZDavP-2. Tožnik v tožbi navaja predvsem ugovore, ki so ugovori zoper plačilni nalog in s tem ugovori zoper izvršilni naslov.
339
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi upravni organ pri ugotavljanju javne koristi na konkretni ravni upošteval vsa relevantna dejstva, na katera je opozorilo sodišče v tej sodbi in na katera so opozarjali tožniki že ves čas postopka z zatrjevanjem, da niso izpolnjeni kriteriji za kategorizacijo predmetne parcele. V ponovljenem postopku, v katerega se po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrača, se bo upravni organ moral ponovno opredeliti do obstoja javne koristi kot pogoja za razlastitev in s tem v zvezi po vsebini presoditi navedeni ugovor tožnikov.
320
Predmetni sklep o davčni izvršbi je nadaljevanje izvršilnega postopka in ne vsebuje odločitve o materialnopravni pravici, obveznosti in pravni koristi. Ker tožnik naloženih davčnih obveznosti ni izpolnil sam v roku, jih davčni organ s predmetnim sklepom o davčni izvršbi od tožnika prisilno izterjuje. Sklep o davčni izvršbi nima pravne narave odmerne odločbe, ampak gre za procesni akt in je že zato uporaba izrednega pravnega sredstva odprave po nadzorstveni pravici izključena.
275
Pri ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti tožnice iz naslova drugih dohodkov v obnovljenem postopku ne gre za predhodno vprašanje, ki bi bilo že rešeno v postopku nadzora pri družbi A., ampak gre za vprašanje, ki se ponovno obravnava (in rešuje) v postopku obnove. Davčni organ pa mora izpolnjevanje teh pogojev tudi ustrezno obrazložiti, kot v katerikoli drugi odmerni odločbi. Skladno s pravili splošnega upravnega postopka mora obrazložitev odločbe obsegati med drugim tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto.
367
Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da davčni organ v postopku ni ugotovil, kakšna je tržna cena vozila ter tako ni ugotovil za koliko naj bi bila cena tega vozila sicer manjša od tržne cene. V tem delu je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je zaključek davčnega organa, da so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo inštituta poroštva na podlagi določila prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, najmanj preuranjen. Za uporabo omenjenega instituta poroštva morajo biti izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji. Namen navedenega instituta je med drugim v tem, da se omeji možnost davčnega zavezanca, da se izogne izterjavi davkov z odsvojitvijo svojega premoženja. Vendar pa po presoji sodišča uporabe navedenega instituta v upravnem postopku ni mogoče širiti tudi na primere izven okvirov, ki jih določa ZDavP-2.
481
V obravnavani zadevi je razlaga materialnega prava napačna in je posledično napačno in nepopolno ugotovljeno tudi relevantno dejansko stanje. V skladu z materialnopravno razlago, ki jo je podalo Vrhovno sodišče RS v sklepu je treba presoditi vse relevantne okoliščine sklenitve poslov (ali gre za sklepanje poslov preko zastopnika ali ne) ter nato posledično objektivne okoliščine na strani zastopnika glede presoje ali je podan zastopnikov subjektivni element pri sklepanju poslov in nato tudi odgovornost zastopanega (tožnika).
464
Po določbah 9. člena ZDDD je davka izrecno oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev torej oprostitve po citiranih določbah 9. člena ni mogoče priznati. Pa tudi širiti navedenih kategorij ni mogoče, saj gre pri citirani določbi za oprostitev davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago.
508
Predmet obdavčitve z davkom na dediščine in darila je praviloma vsakršna dediščina, razen tiste, ki je po določbah ZDDD davka oproščena. Tako je po določbah 9. člena ZDDD davka izrecno oproščena dediščina, ki jo prejme dedič prvega dednega reda (1. točka prvega odstavka) ter z njimi izenačeni zet, snaha, pastorek in dedič, ki je živel z zapustnikom v registrirani istospolni partnerski skupnosti (drugi odstavek istega člena). Izven navedenih kategorij zavezancev oprostitve po citiranih določbah 9. člena ni mogoče priznati. Pa tudi širiti navedenih kategorij ni mogoče, saj gre pri citirani določbi za oprostitev davka in s tem za določbo, ki zahteva restriktivno (zožujočo) razlago. Zato tožnice, ki nima več položaja pastorke, ni mogoče uvrstiti med naštete izjeme in zato se jo v izpodbijani odločbi v razmerju do zapustnice pravilno obravnava kot zavezanko za davek na dediščine in darila iz točke c) 8. člena ZDDD, to je kot...
328
Postopek, ki teče na Ustavnem sodišču RS glede ocene ustavnosti 68a. člena ZDavP-2, sam po sebi ne predstavlja zakonskega razloga, zaradi katerega pritožbeni organ ne bi odločil o tožnikovi pritožbi. Tožnik namreč, kljub navedenemu postopku, ki teče na Ustavnem sodišču RS, zahteva, da tožena stranka odloči o njegovi pritožbi.
502
V zvezi z dokumenti (ponudbami, predračuni in računi), ki jih je tožnik predložil k pripombam na zapisnik glede izgradnje stanovanjske hiše, iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da plačilo ni bilo izvedeno. Tožnik navaja, da so bili dokumenti in računi izdani v letu 2008, ko je dvigoval gotovino iz svojega TRR. Če so bili dvigi iz TRR opravljeni pred plačilom računov, pa od tožnika ni mogoče razumno zahtevati, da dokaže, da so določeni računi plačani s točno temi bankovci, ki so bili pred tem dvignjeni iz tožnikovega TRR. Tega tožnik ne bi mogel dokazati niti s predložitvijo potrdila o plačilu, ki sicer potrjuje, da je transakcija plačana. Dokazno breme pa za tožnika ne sme biti nemogoče. Skladno s stališčem iz sklepa VS se je dokazno breme o porabi teh sredstev na tej točki ponovno prevalilo na davčni organ, ki zatrjuje, da tožnik dvignjenih denarnih sredstev iz TRR v letu 2008 ni porabil za gradnjo stanovanjske hiše.