510
Tožnik v pritožbenem postopku ni bil seznanjen s sklepno ugotovitvijo tožene stranke, da dvigalo LIV 1175 ni bilo uporabljeno za namene tožnikovih obdavčenih transakcij in da zato ni izpolnjen 3. od navedenih pogojev za odbitek vstopnega DDV po obravnavanem računu, ki je drugačna kot se ugotavlja v odločbi prve stopnje. Tožniku torej ni bila dana možnost, da se o ugotovitvi izjavi in predloži dokaze o resničnosti svojih trditev.
Dejanske ugotovitve ne utemeljujejo zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi predhodno navedenega 4. pogoja, torej sklepa, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje DDV. Zavezancu je treba v primeru, če z objektivnimi dejavniki na njegovi strani ni mogoče dokazati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v poslih, katerih namen je pridobiti davčno ugodnost, priznati pravico do odbitka vstopnega DDV.
320
Nesporno je, da navedeni dokumenti (dobropisi k računom in novi računi in dobropisi k novim računom) ) v času davčnega nadzora pri tožniku niso obstajali in so antidatirani, zato jih po presoji sodišča finančni organ utemeljeno ni mogel upoštevati kot verodostojne listine.
Po 78. členu ZDavP-2 je tudi določen rok za predložitev dokazov. Po navedeni določbi mora zavezanec za davek dokaze predložiti v roku, ki ga določi davčni organ s pisnim pozivom, sklepom o začetku postopka davčnega organa oz. s sklepom, ki ga izda v postopku davčnega nadzora. To pa pomeni, da naj bi davčni zavezanec dokaze, s katerimi dokazuje določena dejstva in okoliščine, že imel, ne pa, da dokaze za svoje trditve v postopku davčnega nadzora šele izdela oziroma sproducira po prejemu zapisnika o davčnem nadzoru oziroma v teku postopka davčnega nadzora.
318
Dejstvo, da je tožnica sama financirala svoj nakup s posojili novemu družbeniku, ki je ta posojila takoj porabil za delna poplačila kupnine, nato pa z zapiranjem teh posojil na način prerazporeditve delavcev, ki so opravili storitve, ki so bile osnova za terjatve družbe E. do tožnice, po presoji sodišča ne kaže, da bi imela družba E. zatrjevano funkcijo holdinške družbe v skupini, temveč na to, da je bila reorganizacija namenjena izognitvi uporabe predpisov o obdavčenju. Tudi na področju vodenja oziroma upravljanja po prenosu poslovnega deleža v tožnici ni prišlo do sprememb, saj je A.A. ostal prokurist v obeh družbah, druga dva družbenika pa sta bila poslovodji, obenem pa preko 80% lastniškega deleža v družbi E. iste osebe dejansko še vedno obvladujejo upravljavska upravičenja v obeh družbah, kar pomeni, da še vedno sprejemajo vse glavne poslovodne in upravljavske odločitve, tudi tiste, ki se nanašajo na tožnico.
Davčni organ je ugotovil, da...
470
V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica v letu 2016 prejemala iz Nemčije dohodke od dveh izplačevalcev. Sporna pa je pravna narava teh dohodkov. Tožnica meni, da gre za odškodnino, ki ne zapade obdavčitvi z dohodnino (5. točka 27. člena ZDoh-2), toženka pa meni, da gre za pokojnino, ki jo je potrebno obdavčiti z dohodnino. Po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru davčni organ ugotovil pravilno pravno naravo obravnavanih prejemkov tožnice in pravilno pravno podlago za obračun akontacije dohodnine, ko je presodil, da imajo obravnavani prejemki pravno naravo pokojnine in ne odškodnine, kot to trdi tožnica.
352
Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa, da so v obravnavanem primeru obstajali objektivni elementi, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da ne gre za običajno poslovno prakso, pa kljub temu ni izvedel dodatnih preverjanj, na podlagi katerih bi se prepričal, da transakcija ni povezana z zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV. Na navedeno kaže nižja razlika v ceni, dosežena s prodajo predmetnega blaga, gotovinska nakazila na transakcijski račun tožnika s strani fizičnih oseb, način poslovanja, v okviru katerega je bila koruza iz ... na Madžarskem prepeljana v ..., nato pa še isti dan v isti smeri in isti količini nazaj v druge madžarske kraje.
43
Po ustaljeni sodni praksi SEU je davčni organ tisti, ki mora pravno zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je davčni zavezanec storil goljufijo na področju DDV ali da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, navedena v utemeljitev pravice do oprostitve, povezana s takšno goljufijo.
373
Obravnavani DPN je bil odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, s katero je tožnica 12. 2. 2016 prodala predmetno nepremičnino kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da gre za isto nepremičnino in istega prodajalca (kot leta 2009), razlikuje pa se kupec in znesek pogodbeno dogovorjene kupnine in s tem tudi davčna osnova. Tako ne gre za enako dejansko in pravno stanje, kot to zmotno navaja tožnica. Tudi po presoji sodišča v danem primeru ni prišlo do dvakratne obdavčitve davčnega zavezanca istega prometa in iste nepremičnine na podlagi istega posla.
1070
Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Glede na navedeno mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in da jih je plačal zavezanec (tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Stališče tožnika, po katerem se strošek v ocenjeni vrednosti prizna že na podlagi ugotovitve, da je bila obnova nepremičnine izvedena, je zato v nasprotju z zakonskim besedilom.
553
Če že iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ni v zadostni meri razvidno, kateri akt države prosilke je podlaga za njuno izdajo, pa je to razvidno iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje. Da je to povsem jasno tožniku, nenazadnje izhaja že iz pritožbe. Že iz navedb samega tožnika tudi sledi, da gre pri aktu države prosilke za nemško davčno odločbo, in torej tožnik prihaja sam s sabo v nasprotje, ko trdi, da zadeva ne sodi v postopek davčne izvršbe, temveč v sodno pristojnost in s tem uveljavlja ničnost izpodbijanih sklepov. Prav tako ni skladna s spisi tožbena trditev, da davčni organ ni navedel dejanske podlage za uporabo določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zavarovanje oziroma na izpolnjevanje pogojev za izdajo izpodbijanih sklepov. Razmeroma skromni so njegovi zaključki, ki pa jih ustrezno dopolni organ druge stopnje in tudi hkrati odgovori na pritožbo, kar vse omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Tožnik ne more...
135
Davčni organ je izdal izpodbijani sklep o začasnem zavarovanju davčne obveznosti poroku davčnega dolžnika, kar izhaja iz navedb v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, ki se sklicuje na prvi odstavek 148. člena ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Glede na navedeno zakonsko opredelitev pa mora v konkretnem primeru davčni organ pred izdajo začasnega sklepa o zavarovanju davčne obveznosti ugotoviti ali so v konkretni zadevi izpolnjeni zakonsko...