389
Sodišče sodi, da za izdajo take odločbe (t.i. ''ugotovitvene odločbe'' o ne-ravnanju zavezanca - tožnika v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1) organ ni imel podlage v ZPDZC-1, čemur smiselno ugovarja tudi tožnik.
353
Komunalni prispevek je predpisan z zakonom, prav tako tudi način njegove odmere in razmerja med zavezancem in javnopravnim upravičencem (občino), tako da gre za javno dajatev. Ker gre za javno dajatev, za odmero katere zakon ne predpisuje roka, in ne za obligacijsko razmerje, kot zmotno menita tožnika, pa v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti pravil o zastaranju terjatev, ki izhajajo iz OZ.
V obravnavani zadevi ni bistveno, ali je šlo za dogovor o gradnji dela komunalne opreme v smislu 78. člena ZPNačrt, temveč ali je toženka tožnikoma odmerila komunalni prispevek tudi za tisti del komunalne opreme, ki sta ga zgradila sama in predala njej. Le v takem primeru bi tožnika komunalni prispevek za isto komunalno opremo plačala dvakrat, kar bi bilo v nasprotju s četrtim odstavkom 78. člena ZPNačrt.
522
Zmota pri presoji, ali bodo gospodarske koristi od danega posojila pritekale, praviloma ni računovodska napaka. Da bi se knjiženje prihodkov lahko štelo za napako, bi tožnik moral skladno s SRS predložiti ustrezne dokaze, ki so mu bili na voljo v času, ko so bili računovodski izkazi odobreni za objavo in ki bi morali biti že takrat upoštevani pri njihovi sestavi, pa napak niso bili. Takšnih dokazov tožnik ni predložil. Posledično je davčni organ pravilno zavrnil predložena popravka davčnih obračunov in upošteval prihodke, kot izhajajo iz prvotnih davčnih obračunov.
S predložitvijo (prvotnih) davčnih obračunov je tožnik zatrjeval, da je imel prihodke v določeni višini, v inšpekcijskem postopku pa je zatrjeval nižje prihodke in za svoje trditve predložil dokaze, ki jih je davčni organ vsebinsko presodil in argumentirano zavrnil. Na davčnem organu je obveznost, da predlagane dokaze izvede (ali obrazloženo zavrne) ter na podlagi tako izvedenega...
309
Iz pravnomočnega sklepa o domiku izhaja, da se tam navedene tožniku lastne nepremičnine domaknejo kupcu za kupnino 4.500,00 EUR. Davčna obveznost je torej v obravnavnem primeru nastala s trenutkom odplačnega prenosa lastninske pravice na tožnikovih nepremičninah, na podlagi zakona, pri čemer ni pomembno, da je do prenosa prišlo brez tožnikove volje, v izvršilnem postopku.
566
Da gre v danem primeru za transakcije, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega davčnega organa, kot so povzete v drugi do osmi alinei v 2. točki obrazložitve te sodbe, tj. prodajalec je imel visoke poslovne obveznosti in ni ustvarjal dobička, na tožnika pa je kljub negotovinskemu plačilu prenesel svojo založniško dejavnost in vsa svoja sredstva, izstopnega DDV pa ni bil sposoben plačati. Prodajalec je od B. prejel posojilo za nakup stanovanja na naslovu C., ki ga do dne 31. 12. 2013 ni vrnil, na dan 31. 12. 2013 je v bilanci stanja izkazoval kratkoročne obveznosti v višini 669.199,00 EUR in ni ustvarjal dobička. V času inšpekcijskega nadzora pri prodajalcu je le-ta na tožnika prenesel vsa sredstva in tudi opravljanje založniške dejavnosti, pri čemer je bila kot način plačila dogovorjena kompenzacija. Vendar pa tožnik napram prodajalcu na ta dan po izkazih in evidencah ni izkazoval terjatev, na podlagi katerih bi lahko prišlo...
377
Ni sporno, da je bilo na podlagi podatkov, pridobljenih uradoma in na podlagi prijave premoženja, ki jo je dal tožnik, ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki so precej presegli napovedane dohodke. Zato je davčni organ utemeljeno začel postopek odmere davka po citiranem petem odstavku 68. člena ZDavP-2.
351
Za razlastitev obstoječih javnih cest je bistveno, da po njih poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj na predmetnih nepremičninah, kot rečeno, ne poteka in nikoli ni potekal promet in se nesporno ne uporabljajo prosto.
352
Iz razlogov davčnega organa izhaja, da tožniku ni priznal odbitka DDV zaradi neizpolnjevanja tretjega pogoja, saj tožnik ni dokazal, da je šlo za uporabo blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij.
Storitvena pogodba, na katero se tožnik v postopku sklicuje in na več mestih pojasnjuje njeno vsebino in na ta način izkazuje vrsto opravljenih storitev po posameznih dobaviteljih, ki je bila sestavljena naknadno (17. 11. 2017), torej tik pred koncem postopka na prvi stopnji, tudi po presoji sodišča ni verodostojna v smislu 31. člena ZDavP-2 v povezavi z SRS, ki se nanje finančni organ pravilno sklicuje. Tudi po presoji sodišča ne more takšna naknadno sestavljena listina prikazati pravilnosti poslovanja tožnika za nazaj ter je, kot že rečeno, za obravnavani primer nerelevantna.
527
Pravna podlaga za izdajo sklepa je drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, če pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Zato ob tako ugotovljeni višini pričakovane obveznosti tožeče stranke (nad 50.000,00 EUR) davčnemu organu pri izpodbijani odločitvi ni treba ugotavljati ali bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Gre za zakonsko določbo (ki po ZDavP-2F velja od 1. 1. 2013), ki davčnemu organu ne dopušča diskrecijske pravice glede odločanja ali bo zahteval zavarovanje ali ne. Prav tako davčnemu organu ni treba utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti, v smislu prvega odstavka 111. člena ZdavP-2. Davčnemu organu v tem primeru ni treba izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje,...
513
Zloraba sistema DDV pomeni, to je izvedba določene transakcije zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti, razlog, zaradi katerega davčni zavezanec ni upravičen do vračila DDV, ki ga uveljavlja na podlagi take transakcije. Takšno stališče namreč izhaja tudi iz sodne prakse SEU, kot tudi sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Vendar pa morajo biti po presoji sodišča okoliščine glede ugotovljene zlorabe sistema DDV v postopku nesporno ugotovljene, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno. Tožeča stranka se sklicuje, da uveljavlja odbitek izhodnega DDV in ne odbitek vstopnega DDV, zaradi česar meni, da očitek o njenem vedenju glede sodelovanja pri davčni utaji ni utemeljen in tudi ni jasno, kakšno ugodnost naj bi tožeča stranka (sploh) pridobila (ob tem, da je izhodni DDV, katerega popravek uveljavlja, tudi plačala).