825
Če je prejemnik plačila pravna oseba, ki ima sedež ali kraj delovanja poslovodstva v državah, ki se po ZDDPO-2 obravnavajo kot države z ugodno davčno ureditvijo in so objavljene na seznamu, ki ga v skladu z 8. členom ZDDPO-2 objavljata Ministrstvo za finance in Davčna uprava Republike Slovenije, so plačila za katerokoli storitev osebam v te države obdavčena z davčnim odtegljajem pri viru v Sloveniji. V skladu s trinajstim odstavkom 8. člena ZDDPO-2 imajo storitve, plačane osebam v državah z ugodno davčno ureditvijo, vir v Sloveniji pod pogojem, da plačane storitve bremenijo rezidenta Slovenije ali poslovno enoto nerezidenta in tudi v primeru, ko so storitve samo plačane preko rezidenta Slovenije, ali poslovne enote nerezidenta v Sloveniji. Za določitev vira v Sloveniji torej ni potrebno, da dohodek bremeni rezidenta, kot to skuša prikazati tožeča stranka, temveč je dovolj, da le-ta dohodek izplača.Že iz načina izpolnitve davčne obveznosti z davčnim...
377
Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
47
Tožnik je poleg samih prevoznih listin predložil tudi k posameznim računom pripadajoče dobavnice, ki so žigosane z žigom prevoznika in parafirane; le-te je možno vrednotiti bodisi kot podporni dokaz k CMRjem bodisi kot drug dokument, ki se nanaša na prevoz blaga iz posameznega računa. V vsakem primeru pa je tožnik tudi z njimi dokazoval, da je bilo blago odpeljano v drugo državo članico.
Davčni organ bi moral najprej ugotoviti objektivne elemente, ki utemeljujejo davčno utajo, ter nadalje tudi tiste, ki utemeljujejo tožnikovo slabovernost ali odsotnost preventivnih ukrepov. Navedeno pa v izpodbijani odločbi ni obrazloženo. Po eni strani se v izpodbijani odločbi navrže, da je tožnik zlorabil sistem DDV in utajil davek, po drugi strani pa se tožniku očita, da je vedel, da njegov kupec (družba A.), ni obračunal in plačal DDV od blaga, ki ga je pridobil od tožnika, ta družba pa je blago dalje prodajala blago družbi D. in ji...
148
Davčni organ določenih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine, kar je razvidno iz razpredelnice ali pa ker tožnik zanje ni predložil dokazov. Tožnik je v postopku davčnemu organu predložil fotografije poteka obnove hiše, vendar fotografije ne izkazujejo dejstva, da so tožniku stroški investicij in vzdrževanja nastali in da jih je plačal sam. Tudi po presoji sodišča glede na zakonsko besedilo točke 1 sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 (da gre za investicije in za stroške, ki povečujejo uporabno vrednost obravnavane nepremičnine in jih je plačal tožnik sam) vloženega dela, ki ga tožnik zgolj zatrjuje in ne dokazuje, ni mogoče upoštevati.
837
V zadevi ne gre za to, da se tožniku očitajo nepravilnosti na strani izdajateljev računov oz. da se tožniku očita poslovanje z "missing trader" družbami, temveč se mu očita nedobrovernost na podlagi objektivnih okoliščin konkretnih poslov, ki jih je davčni organ pojasnil v okviru vsake transakcije, ki se tudi ne bi zgodile na ta način, kot so se, če bi v posel vstopale družbe, ki ne bi bile povezane. Prav tako ni podan ekonomski smisel poslov in da storitve oz. nabave niso bile opravljene. Gre za transakcije, ki pomenijo tudi zlorabo predpisov.
556
V pristojnosti davčnega organa je odločitev, v kolikšni meri in za katere vrste davka bo davčni inšpekcijski nadzor, upoštevaje 133. in 135. člen ZDavP-2, opravil. Podlago za začetek postopka oziroma njegovo razširitev daje davčnemu organu že zakon. Zato po mnenju sodišča ni potrebe, da bi bil za vsako vrsto davka in časovno obdobje izdan poseben sklep s posebno obrazložitvijo. 135. člen ZDavP-2 namreč določa, da se inšpekcijski nadzor začne z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Dejstvo tudi je, da zoper sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ni pritožbe, kar določa peti odstavek 135. člena ZDavP-2. Pritožba je pri tem izključena ne le zaradi ekonomičnosti postopka, temveč predvsem tudi zaradi varstva javnega interesa, v katerem se izvaja inšpekcijski nadzor.
Glede na to, da tožnik zahtevanih podatkov davčnemu organu ni posredoval, le-temu ni preostalo drugega kot da je sam ugotavljal vsa dejstva, ki so pomembna za...
282
Posamezen pravni posel ne more biti opredeljen kot navidezen in hkrati kot posel, s katerim se doseže zaobid. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ob sklicevanju na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 ugotavlja, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena z namenom izognitve plačilu obveznosti po kogentnih določbah davčnih predpisov, po drugi strani pa ugotavlja, da predmetna pogodba v davčnem pogledu nima pravnega učinka in da zato kot relevantna transakcija učinkuje prikrita – to je izplačilo drugih prejemkov.
164
Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ob sklicevanju na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2 ugotavlja, da je bila pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža sklenjena z namenom izognitve plačilu obveznosti po kogentnih določbah davčnih predpisov, po drugi strani pa ugotavlja, da predmetna pogodba v davčnem pogledu nima pravnega učinka in da zato kot relevantna transakcija učinkuje prikrita transakcija – to je izplačilo drugih prejemkov.
939
Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.
94
Vse do sodbe Upravnega sodišča št. I U 224/2019-33 z dne 5. 3. 2019 je bil sporni davek odmerjen. To pa pomeni, da v tem obdobju relativni zastaralni rok ni tekel in je začel teči šele po odpravi odločbe Davčnega urada Postojna, posledično do izdanega zapisnika v ponovljenem postopku relativni zastaralni rok ni potekel. Prav tako ni potekel absolutni 10 letni zastaralni rok, saj je bila odmera pravočasno izvedena z izpodbijano odločbo prvostopnega organa in ne šele z drugostopno odločbo tožene stranke, kot zmotno zatrjuje tožnik.