14
Davčni organ je v obravnavani zadevi izplačila po posojilni pogodbi in pogodbi o odstopu terjatev prekvalificiral v prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2, pri čemer pa ni natančno navedel, kateri dejanski stan je v konkretnem primeru izpolnjen, kar utemeljeno ugovarja tožnik in kar je toženka opredelila šele v odgovoru na tožbo, ki pa ni sestavni del obrazložitve upravnega akta. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi predmetnih odločb davčnih organov, ne izhaja izpolnjenost vseh zakonskih znakov za opredelitev obravnavanih izplačil kot prikritega izplačila po 7. točki 74. člena ZDDPO. Iz obrazložitve izpodbijane pogodbe ne izhaja ugotovitev tržnega neravnovesja v obravnavanem posojilu in navedba okoliščin, iz katerih izhaja, da vesten in pošten poslovodja enako premoženjsko korist kot jo je zagotovil družbeniku, ne bi zagotovil tudi tretji osebi.
371
Pogodbi o finančnem lizingu sta z vidika klasičnih pogodb o finančnem lizingu nepremičnin neobičajni v nekaterih značilnostih, ki jih tudi navajata oba davčna organa, kakor tudi tožnik in kar bi lahko vplivalo na (drugačno) pravno kvalifikacijo teh pogodb in s tem posledično na obdavčitev transakcij. Načeloma je treba take transakcije šteti za opravljanje storitev, vendar pa iz sodbe SEU v zadevi C-209/14 z dne 2. 7. 2015 izhaja, da je treba takšne transakcije obravnavati kot pridobitev investicijskega blaga.
417
V predmetni zadevi je sporno, ali davčni organ pravilno in zakonito ni upošteval izgube pri odmeri dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014, ki jo je tožnik uveljavljal v zvezi z delnicami I., F. in hibridnimi obveznicami H. Davčne posledice se v postopku odmere davka vežejo na pravna dejstva, ki jih zakonska norma, ki se nanaša na odmero davka od dobička iz kapitala določa za obdavčitev. Okoliščine posameznih zavezancev glede pridobitve in odsvojitve kapitala v smislu ugotavljanja namena sklenitve takšnih transakcij, pa niso opredeljene. Pomota borznega posrednika pri izvršitvi več zaporednih transakcij pri vrednostnem papirju I. davčno ne more biti upoštevna. Okoliščine na strani davčnih zavezancev glede pridobitve in odsvojitve kapitala v smislu ugotavljanja namena sklenitve transakcij v ZDoh-2 niso navedene in tako ne morejo biti davčno upoštevane.
836
O odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 davčni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2). Sodišče še dodaja, da je odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.
834
Da bi šlo pri izgubah za davčna leta od 2009 do 2012, ki jih tožnik uveljavlja v konkretnem primeru, za izgube pri odsvojitvah vrednostnih papirjev, pridobljenih na način iz tretjega odstavka 97. člena ZDoh-2, tožnik niti ne trdi. Navaja samo, da gre oziroma da je šlo za odsvojitve vrednostnih papirjev oziroma delnic, ki dajejo pravico do izplačila dividend (in s tem pravico do udeležbe na kapitalu), kar pa za uveljavljanje izgube po navedenih zakonskih določbah ni dovolj. Po teh določbah tudi ni pravno pomembno, da so bile izgube in njihova višina ugotovljene oziroma opredeljene v davčnih odločbah, izdanih v odmernih postopkih za posamezna davčna leta, kot se uveljavlja v tožbi in pred tem že v pritožbi. Opredelitev izgube na tisto, ki zmanjšuje pozitivno razliko in tisto, ki ne zmanjšuje te razlike, se ne nanaša na prenašanje izgube v naslednja davčna obdobja v smislu tretjega odstavka 97. člena ZDoh-2, temveč gre za ugotavljanje višine navidezne izgube v...
123
Tožnik utemeljeno ugovarja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz njene obrazložitve namreč ne izhajajo konkretne ugotovitve organa v postopku o načinu izvedbe predmetnih visokih gred, na podlagi katerih bi bilo mogoče ob upoštevanju relevantnih določb GZ in Uredbe o razvrščanju objektov (Uredba) presoditi, ali (sploh) predstavjajo enostaven objekt oziroma drug objekt po GZ in Uredbi oziroma nedovoljen poseg na tem zemljišču ob upoštevanju veljavnega občinskega prostorskega akta.
107
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo X Ips 218/2014 z dne 15. 7. 2015 že presojalo sporno določbo Konvencije med Republiko Slovenijo in Češko Republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje (drugi in tretji odstavek 2. člena) in glede razlage besedila, ki se v angleščini glasi: ''The existing taxes to which the Convention shall apply are in particular'' zavzelo stališče, da gre za taksativno navajanje posameznih vrst davkov, za katere se uporablja Konvencija in ne za primeroma (eksemplifikativno) navajanje posameznih vrst davkov.
143
Zakon uveljavitev posebne davčne osnove med drugim pogojuje s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Trajanja napotitve pa po presoji sodišča ni mogoče enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oziroma pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oziroma mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji. Zgolj na osnovi okoliščine obsega delovnega časa ob nesporni napotitvi za nedoločen čas, brez ugotavljanja drugih okoliščin konkretnega primera (to je okoliščin glede načina opravljanja dela v Sloveniji kot državi napotitve, okoliščin glede prilagoditev bivanja in zasebnega življenja ter ostalih okoliščin, ki jih določa drugi odstavek 45. a člena ZDoh-2), ni mogoče zakonito zavrniti pravice do posebne davčne osnove po 45. a členu ZDoh-2.
45
Kot izkazuje spisna dokumentacija, se je v obravnavani zadevi upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja začel na podlagi zahteve, ki jo je 25. 5. 2018 vložil investitor. Ta je zatem 27. 2. 2023 zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja umaknil. Prvostopenjski organ je zato 3. 3. 2023 s sklepom postopek za izdajo gradbenega dovoljenja ustavil (A17). To pa pomeni, da v tem primeru v skladu z določbo šestega odstavka 114. člena ZUP vse stroške, ki so nastali do ustavitve postopka, trpi investitor. Sodišče je moralo zato že iz tega razloga prvostopenjski sklep v II. in III. točki izreka odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v tem obsegu na podlagi četrtega odstavka tega člena vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pri tem je nepomembno, ali je bila odločitev o tem, kdo trpi stroške izvedenke, v trenutku odločitve drugostopenjskega organa z odločbo z dne 8. 1. 2021 vsebinsko pravilna. Odločitev o stroških upravnega postopka...
382
V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko so se pri tožniku v zvezi s spornimi poslovnimi prostori spremenili dejavniki v tem smislu, da je tožnik z navedenimi prostori, s katerimi je imel namen opravljati z DDV obdavčeno dejavnost (prodaja), prešel v neobdavčljivo dejavnost (najem), zato mora davčni organ pri ocenjevanju, kakšen namen je imel tožnik s predmetnimi poslovnimi prostori in kdaj se je ta namen spremenil, izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Na strani tožnika je, da dokaže, kakšen namen ima v zvezi s konkretno nepremičnino, na strani davčnega organa pa je, da se argumentirano opredeliti do vseh navedb in dokaznih predlogov, ki jih je predlagal tožnik. Kot merilo za presojo transakcije, kar zadeva DDV, se šteje tudi namen pogodbenih strank, če ga je mogoče razbrati iz objektivnih elementov.