545
V zadevi so izkazana odstopanja med dejanskimi zalogami in predloženimi karticami nabave in porabe materiala (pijače), ki jih je predložil tožnik, iz česar izhaja, da tožnik ne izkazuje pravilnega stanja zalog, kot je to obsežno in argumentirano pojasnil davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Posledično je zato pravilna ugotovitev, da tožnikov obračun za obravnavano obdobje temelji na neresničnih podatkih.
Davčni organ je pravilno ocenil, da tožnik ni evidentiral vsega prometa, ki ga je v inšpiciranem obdobju izvajal v svojih lokalih (tožnik ni za vse svoje storitve prodaje pijač izdal račune). Tožnik v svojem računovodstvu ni zagotovil pravilnih in dovolj podrobnih podatkov, da bi omogočil pravilno obračunavanje DDV in nadzor davčnega organa nad obračunavanjem in plačevanjem DDV (85. člen ZDDV-1) in tako v svojih obračunih DDV-O ni izkazal pravilne davčne osnove. Iz dejanskega stanja izhaja, da ni evidentiral vseh svojih prihodkov in...
341
Iz tožnikovih navedb jasno izhaja, da odmerni odločbi z dne 3. 10. 2013 očita, in kot izpodbojni razlog po 90. členu ZDavP-2, uveljavlja „očitno“ napačno uporabo materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa je skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS lahko izpodbojni razlog le po 88. členu ZDavP-2.
419
Tožnik je zlorabil predpise z namenom pridobitve davčne ugodnosti, kar pomeni tveganje za izgubo davčnih prihodkov. Tožnik in B. d.o.o. sta sklepala posle, ki niso sledili nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je sicer ne bi bilo mogoče doseči, kar je v nasprotju z namenom davčnih predpisov. Zato tožniku ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV. Tožnik ima sklenjeno najemno pogodbo, ki pa se ne plačuje, kljub nerazumno nizki najemnini v primerjavi z obroki lizinga, a je ni prekinil, terjatve po njej pa tudi niso zavarovane. Najemna pogodba je bila sklenjena zgolj zaradi dokazovanja, da bo tožnik stiskalnico uporabil za namene z DDV obdavčene dejavnosti v smislu gospodarske dejavnosti za doseganje dobička ter posledično ustreznega razmerja med vstopnim in izstopnim DDV. Četudi doseganje dobička ni pogoj za odbitek vstopnega DDV, tožnik z objektivnimi dokazi ni dokazal, da bo blago, od katerega je uveljavil odbitek vstopnega DDV,...
477
Davčni zavezanec mora za odpis in delni odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati tako pogoj glede nizkih mesečnih dohodkov na družinskega člana, kot tudi pogoj, da nima premoženja, iz katerega bi bilo davčno obveznost mogoče izpolniti. V konkretnem primeru ni sporno, da živi tožnica sama v gospodinjstvu, in da je višina njenega mesečnega dohodka 247,50 EUR. Iz navedenega izhaja, da je bilo v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljeno, da je prvi pogoj za delni odpis in odpis davčnega dolga, t.j. dohodkovni kriterij, izpolnjen. Vendar pa ni izpolnjen drugi pogoj, ki se nanaša na tožničin premoženjski kriterij. V zvezi s slednjem pa tožnica ne nasprotuje ugotovitvi davčnega organa, da je lastnica stanovanja v Ljubljani in tudi večih parcel v k. o...
Prvostopenjski organ je tako pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za odpis davčnega dolga.
149
Ni spora o tem, da je A. A. s tožnikovega bančnega računa dvignila 528.662,00 EUR gotovine, tožnik pa tudi v upravnem sporu ni uspel izpodbiti ugotovitev davčnega organa, da ni dokazal svoje lastne porabe teh gotovinskih sredstev, obenem pa tožnik tudi ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu, to po presoji sodišča pomeni, da je glede teh gotovinskih sredstev jasno le, da je A. A. tista, ki je z njimi zadnja razpolagala, torej tega ni mogoče opredeliti drugače kot njen drugi dohodek v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh‑2.
38
Tožnik izračunu prihodkov niti ne ugovarja, temveč trdi, da so bili odlivi s fiduciarnega računa, ki se vsi upoštevajo kot zasebna poraba in s tem kot prihodki tožnika, med drugim namenjeni poplačilu računov. V tem pogledu pa odgovora ni, čeprav je po presoji sodišča ugovor relevantne narave, saj se tožnik v tej zvezi sklicuje na izdana računa in na tam zapisano klavzulo, po kateri se plačilo računov opravi iz nakazane odškodnine.
404
Na drugačno davčno obravnavo obravnavanih primerov prodaje odpadnega materiala ne morejo vplivati izjave fizičnih oseb, ki jih je tožnik pridobil po 1. 6. 2015, s katerim so fizične osebe izjavile, da prodajajo premično premoženje iz svojega lastnega gospodinjstva. Tožnik je s tem navedenim osebam omogočil prodajo odpadnega materiala po 32. členu ZDoh-2 brez plačila dohodnine in prispevkov, čeprav je tožnik davčni zavezanec za plačilo dohodnine in prispevkov. Kljub temu, da so fizične osebe podale navedene izjave in bile opozorjene na posledice neresničnih izjav, tožnik kot izplačevalec navedenih dohodkov, na katerem je obveznost, da izračuna akontacijo dohodnine in prispevke od navedenih izplačil fizičnim osebam, ni prost svoje obveznosti do plačila navedenih dajatev, v primerih, ko je ugotovljeno, da pri takih izplačilih ne gre za oprostitev plačila dohodnine.
441
Izpovedbe predlaganih prič ne morejo nadomestiti tožnikovega trditvenega bremena. Tožnik ni konkretizirano navedel niti okoliščin prejema spornega zneska od staršev (denimo kdaj, kje, od koga, v kakšni obliki je denar prejel) niti ni presegel ravni pavšalnosti pri navedbi, da so njegovi starši iz bogatih družin. Po drugi strani pa je prvostopenjski davčni organ smel izvesti vnaprejšnjo dokazno oceno in tako odreči kredibilnost s strani tožnika predlaganim pričam, saj, četudi bi te priče potrdile tožnikove navedbe (pri čemer sodišče tudi le-te ocenjuje za zgolj pavšalne, vsaj v delu glede premožnosti družin tožnikovih staršev), še vedno ostaja odločujoče, da po ugotovitvah prvostopenjskega davčnega organa tožnikovi starši niso imeli zadostnih sredstev, da bi sinu lahko dali tolikšno darilo, torej bi prvostopenjski davčni organ ne glede na izpovedbe predlaganih prič odločil enako.
116
Po podatkih, ki jih je davčni organ prejel od pristojnih organov (340. člen ZDavP-2), je bil tožnik po stanju na dan 30. 6. 2019 lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč, za katera mu je bil pripisan katastrski dohodek v višini 149.27 EUR. V letu 2019 je tožnik od Agencije RS za kmetijske trge prejel tudi subvencijo v višini 355,75 EUR, ki se v skladu s 70. členom ZDoh-2 šteje za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.
1075
Poleg pogojev za ugotavljanje davčne osnove so v petem odstavku 68. člena ZDavP-2 določeni tudi vsi elementi, potrebni za izračun davčne obveznosti (davčna osnova, davčna stopnja, davčno obdobje). Gre za materialne določbe, ki so specialna ureditev v razmerju do določb ZDoh-2. Predmet obdavčitve po navedeni določbi pomeni na predpisani način ugotovljena razlika, ne glede na vir oziroma vrsto dohodkov, iz katerih izvira. Stališče, da bi davčni organ moral ugotoviti dejavnosti, s katerimi so bili doseženi neprijavljeni dohodki, ne drži. Na zavezancu je, da dokaže, da sredstva izvirajo iz neobdavčljivih virov. Metoda cenitve ni predpisana. Ker je cilj cenitve, da se čimbolj približa resničnemu dejanskemu stanju, metodo davčni organ izbere ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Skladno z načelom zaslišanja stranke je davčni organ dolžan stranki omogočiti, da se pred odločitvijo v zadevi izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za...