404
Izdajatelji računov za tožnika niso opravili zaračunanih storitev, od katerih je tožnik odbil vstopni DDV. V konkretnem primeru je šlo za navidezne pravne posle, tožnik pa ni uspel dokazati nasprotnega, zato iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka vstopnega DDV.
587
Dejstvo, da je davčni organ izplačilo obravnaval kot plačo za čas od 1. 5. 2004 do 29. 5. 2006 na pravno podlago obdavčitve ne more vplivati. Gre za davčno obveznost, ki se odmerja na podlagi zakona, veljavnega v času izplačila. Da je bil v obravnavanem primeru prejemek izplačan v letu 2004, pa med strankama ni sporno.
Neizvedba predlaganega dokaza sama po sebi ne predstavlja kršitve ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Sklicevanje na kontradiktornost postopka pa v upravnem postopku, kot je obravnavani in ki se ga kot stranka udeležuje le zavezanec za davek, ni utemeljeno.
205
Za potrebe davčnega postopka morajo biti uporabljeni davčni predpisi, ki napotujejo na uporabo SRS, ki opredeljujejo verodostojno knjigovodsko listino. Ni pomembna zgolj vsebinska obravnava poslovnega dogodka, potrebna je tudi njegova dokumentiranost z ustrezno listino. Ta pa mora biti v skladu s pogoji, ki so opredeljeni v SRS 21 (2001). Pri tem pa mora na podlagi določbe 76. člena ZDavP-2 zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku tudi predložiti dokaze.
569
Po 2. odstavku 237. člena ZUP je bistvena kršitev pravil upravnega postopka podana tudi, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Odločba v dejanskem pogledu preizkus omogoča le, če je dejansko stanje v njeni obrazložitvi opisano v vseh bistvenih točkah. Prvostopna odločba tej zahtevi ne zadosti. Drugostopni organ v svoji odločbi to sicer ugotovi in obrazložitev na podlagi 251. člena ZUP dopolni, vendar ugotovljene pomanjkljivosti ne odpravi v celoti. Niti v prvo- niti v drugostopni odločbi namreč ni obrazložena višina dohodka, ki ga tožnik v svoji napovedi za odmero dohodnine za leto 2002 ni napovedal, pa bi ga moral.
576
V obravnavanem primeru je sporna uporaba 1. odstavka 39. člena ZDDPO, v katerem je opredeljena t.i. investicijska davčna olajšava, z namenom spodbujanja davčnih zavezancev v dodatna vlaganja. Gre za olajšavo in s tem za izjemo od splošne obveznosti plačila davka, ki se že iz tega razloga razlaga ozko in s tem ne širi ne situacije oziroma primere, ki z določbo niso izrecno zajeti. Temu ustrezno – ozko pa je zato treba razlagati oziroma uporabiti tudi določbe SRS 1, ki se nanašajo na opredmetena osnovna sredstva, ki so (lahko) predmet olajšave.
567
ZDavP, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka plačala navedeni znesek davka, je v 99. členu določal, da davčni zavezanec plačuje davek na podlagi odločbe o odmeri davka, ki jo izda davčni organ; na podlagi obračuna, ki ga izvrši davčni zavezanec sam (samoobdavčitev) in na podlagi obračuna in vplačila davka, ki ga za davčnega zavezanca izvrši delodajalec oziroma izplačevalec od vsakega posameznega dohodka. Določba 2. odstavka 99. člena ZDavP-2, kot vse enake določbe v ZDavP in ZDavP-1, ne daje podlage za plačilo obresti, temveč iz kroga upravičencev do njih izključuje tiste, ki sami izračunajo in plačajo davek med letom in ga plačujejo z akontacijami.
381
Na podlagi določb 3. in 4. odstavka 3. člena ZDavP-2 določbe zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za socialno varnost in tudi za pripadajoče zamudne obresti.
Na podlagi določbe 126. člena ZDavP tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je bil davčni zavezanec obveščen. Tudi po presoji sodišča predstavlja prvotna odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 16. 2. 2007 uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere, ki pretrga tek zastaralnih rokov.
546
Ob izdaji izpodbijanega sklepa, s katerim je davčni organ tožniku prepovedal razpolaganje z nepremičninami do dneva izpolnitve davčne obveznosti ter hkrati pristojnemu sodišču odredil vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v zemljiško knjigo, je bilo podano dovolj utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Pri tem je treba poudariti, da se z ozirom na zakonsko besedilo 111. člena ZDavP-2 ne zahteva, da bo zavezanec za davek sam onemogočil ali precej otežil izpolnitev obveznosti in s tem obstoj subjektivne nevarnosti za neizpolnitev, temveč zadošča obstoj objektivnih okoliščin, ki jih davčni organ lahko ugotovi tudi po uradni dolžnosti.
567
Izpodbijana odločitev je bistveno pomanjkljivo obrazložena v pravnem pogledu v delu, ki se nanaša na zmanjšanje investicijske olajšave. S 1. odstavkom 18. člena ZDDPO, ki je, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, podlaga za odločitev (tudi) v tem delu, zakon višino transfernih cen omejuje pri odhodkih. Navedena določba zato ne predstavlja (neposredne) pravne podlage za znižanje investicijske olajšave.
562
Niti ZDavP niti ZUP direktno (zgolj) na uporabo listinskih dokazov ne napotujeta, jih pa predpisujeta člena 9 oziroma 11 ZDDPO, ko določata, da se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, oziroma da se med odhodke davčnega zavezanca upoštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali SRS. Slednji pa kot podlago za knjiženje predpisujejo verodostojne knjigovodske listine, česar pa dokaz z izvedencem ne predstavlja.
Temeljnica, ki je bila podlaga za knjiženje, je v SRS 21 opredeljena kot nalog, da se podatki, ki izhajajo iz pravno veljavne knjigovodske listine, na podlagi katere je izdan, vpišejo v poslovne knjige. Nalog ima pomožno naravo, usmerjeno predvsem h kontroli pravne veljavnosti izpričevalne listine. Temeljnice same zato ni šteti za verodostojno knjigovodsko listino.