466
V premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe načeloma presoja po razmerju med tožbenim zahtevkom in tistim njegovim delom, ki je (še) sporen v revizijskem postopku. Kadar pa delnega uspeha stranke v postopku ni mogoče odstotkovno opredeliti, se v tožbi navedena vrednost spornega predmeta šteje za nedeljivo celoto in je zato tudi za presojo dovoljenosti neposredne revizije odločilna vrednost, ki je navedena v tožbi.
Predmet delitve skupnega premoženja je lahko le premoženje, ki obstaja v času prenehanja zveze oziroma zunajzakonske skupnosti, ne pa tudi premoženje, ki je bilo v zakonski zvezi oziroma zunajzakonski skupnosti potrošeno, če sta skupno premoženje (denarna sredstva na računu) partnerja porabila skupaj oziroma eden od njiju s soglasjem drugega.
Pri povračilu investicijskih vlaganj o dodajanju vrednosti blagu ali storitvi ni mogoče govoriti, ker sploh ne gre za potrošnjo. Končni...
104
Prodajna pogodba (formalno zapisana kot predpogodba) v obravnavanem primeru ni bila podlaga za prenos stvarnopravne lastninske pravice na nepremičnini, je pa bila pravna podlaga za terjatev prodajalca za plačilo preostanka kupnine in za terjatev kupcev za sklenitev razpolagalnega posla (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) kot premoženjske obligacijske pravice, ki je spadala v skupno premoženje zakoncev. Povedano drugače: stvarnopravna realizacija je bila pomembna le z vidika (stvarnopravne) forme tega premoženja. Stanovanje pa je v ekonomskem (premoženjskem) smislu prešlo v pravno sfero zakoncev že v času zakonske zveze.
Opisana premoženjska pravica se je po razpadu življenjske skupnosti skladno z načelom realne subrogacije vključila v stvarnopravno pravico. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je z razvezo (in po uveljavljeni sodni praksi že prej, s prenehanjem življenjske in ekonomske skupnosti) skupno premoženje zakoncev prenehalo nastajati, je pa...
520
Pri razlagi pravnega vprašanja, katere obveznosti v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR bremenijo oba zakonca, je treba prvenstveno izhajati iz dejstva, da je vsak posameznik avtonomen in v prvi vrsti sam odgovarja za svoja ravnanja (in obveznosti). V skladu z navedenim izhodiščnim načelom je ustavnopravno dopustno naprtiti obveznost še komu drugemu (v tem primeru zakoncu) le, če to izhaja iz narave stvari. Takšna narava stvari je tudi prelivanje premoženjske sfere obeh zakoncev v vsakdanjem življenju, skupnem bivanju ali skupnem podjemu. Ta v določenem obsegu z razlogi nujnosti terja, da se ju v razmerju do tretjih obravnava kot enoten (skupen) premoženjskopravni subjekt.
387
Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožeča stranka zaradi okoliščin, ki jih je izvedela šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, treba šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2006 dejansko le zvišala prvotni zahtevek glede na spremenjene okoliščine. Nepotrebna zavrnitev prvotno postavljenega zahtevka tako nikakor ne more biti podlaga za uporabo drugega odstavka 389. člena ZOR, ki je določal, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, če je upnikova tožba zavrnjena.
Zaradi inflacije v zakonu določena minimalna zavarovalna vsota začne izgubljati vrednost od uveljavitve dalje. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da je zaradi ohranitve realne vrednosti zavarovalno vsoto valoriziralo od dneva uveljavitve...
320
Ker prestavitev služnosti v SPZ ni izrecno urejena, prav tako ni izrecno urejeno, kdo nosi stroške v zvezi s tem. Je pa v teoriji zavzeto stališče, da mora lastnik služečega zemljišča plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo.
Prestavitev služnostne poti je (načeloma) izključno v interesu lastnika služeče nepremičnine. Zato v tem položaju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 219. člena SPZ, po katerem stroške izgradnje poti ali naprav nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Vrednotni temelj navedene določbe je namreč v tem, da je vzpostavitev služnostne poti izključno v interesu lastnika gospodujoče nepremičnine. Gre za primere, ko je pot zaradi ureditve dostopa šele treba zgraditi, vzdrževati ali izboljšati. Stroške prestavitve poti, vključno z zagotovitvijo njene enakovrednosti, pa je mogoče s smiselno razlago tretjega odstavka 219. člena SPZ (ta med drugim upošteva interes lastnika služeče nepremičnine) naložiti zgolj...
28
Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin,...
316
Pri odločitvi, da so v obravnavanem primeru pogoji iz prodajne pogodbe bistveno enaki pogojem iz ponudbe, ki je bila dana tožniku kot predkupnemu upravičencu, sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo.
338
Odgovor na vprašanje ali je pred uveljavitvijo SPZ zaradi pravil o pripadnosti (akcesornosti), po katerih je funkcionalno zemljišče "sledilo" zgradbi (12. člen ZTLR ter prvi odstavek 6. člena Zakona o pravicah na delih stavb), tožeča stranka že s tem, ko je v otvoritveno bilanco vključila (samo) zgradbe, pridobila pravico do lastninjenja funkcionalnega zemljišča, je po presoji Vrhovnega sodišča nikalen.
341
Jezikovna razlaga prvega odstavka 512. člena OZ precej zanesljivo kaže, da nastopi položaj kršitve predkupnega upravičenja, če prodajalec stvar odsvoji oziroma prenese lastninsko pravico na tretjega.
Kar je bistveno, da je mogoče govoriti o kršitvi predkupne pravice, je, da pred iztekom roka, v katerem se predkupni upravičenec lahko izjavi, lastninska pravica v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem preide v premoženjskopravno sfero pridobitelja. Takšna razlaga tudi ne nasprotuje jezikovni razlagi besedila prvega odstavka 512. člena OZ.
454
Na podlagi prvega odstavka 515. člena ZGD-1 poslovodja res na lastno odgovornost vodi posle družbe in jo zastopa. Gre za lex generalis. Ravno zato sklicevanje toženke na 515. člen ZGD-1 ni utemeljeno, saj se ne more nanašati na položaje, ki so v zvezi z njenim delovnim razmerjem. Poslovodna oseba, ki je torej praviloma tudi zastopnik delodajalca, namreč ne more nastopati v imenu delodajalca proti samemu sebi kot delavcu.