587
Odločitev, da pogodbena kazen v davčnem obračunu za leto 2004 ne more biti upoštevana kot davčno priznan odhodek, je pravilna. V 13. členu ZDDPO je določeno, kateri odhodki se ne štejejo med odhodke po tem zakonu, to določbo pa tudi sodišče razume enako kot oba davčna organa, in sicer, da se med davčno priznanimi odhodki ne more upoštevati nobena denarna kazen. Glede tožbene navedbe, da so v 13. členu ZDDPO kot davčno nepriznani navedeni predvsem tisti odhodki, ki niso neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov davčnega zavezanca, sodišče pripominja, da so v tem členu izrecno našteti odhodki, ki jih zakon ne uvršča med davčno priznane odhodke, čeprav bi sicer lahko bili tudi poslovno potrebni.
575
Po presoji pritožbenega organa je odločitev utemeljena z določbami SRS 4.18 in 24. člena ZDDPO-1, po katerih se kot odhodek prizna le knjigovodska vrednost prodanih zalog. Navedena pravna podlaga ob upoštevanju SRS 14 v obravnavanem primeru za odločitev ne zadošča. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka izkaz poslovnega izida sestavila po različici I (SRS 25.5). Po tej različici se kot odhodki upoštevajo vsi stroški v zalogah. Da bi bili, skladno s SRS 4.18, upoštevani zgolj odhodki, ki so prihodke iz prodaje povzročili, se po različici I izkaza poslovnega izida njegova višina korigira s postavko Sprememba vrednosti zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje (SRS 25.32, 25.33). Zatrjevane davčne nevtralnosti iz navedenih razlogov ni mogoče zavrniti, kolikor drži trditev tožeče stranke, da je v vrednosti zalog izkazala tudi sporne vnaprej vračunane stroške storitev, ki pa v upravnem postopku ni bila preverjena.
562
V obravnavani zadevi gre za naknadno preverjanje carinske deklaracije po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga v smislu 13. člena in 78. člena Uredbe Sveta EGS, št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 (CZS), katere namen je bil pregled pravilne uvrstitve blaga v tarifno oznako KN in TARIC kodo. Po navedeni določbi lahko carinski organ po prepustitvi blaga preveri dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom. Naknadno preverjanje deklaracije je bilo opravljeno na podlagi carinske deklaracije in prilog ter podatkov, ki jih je posredoval sam tožnik. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer se upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo.
583
V obravnavanem primeru ostaja sporna razlaga 1. točke 7. odstavka 98. člena ZDoh-2, po kateri se v vrednost nepremičnine v času pridobitve kot strošek všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Po navedeni zakonski določbi se investicije, ki jih zavezanec ni plačal, v vrednost kapitala ob pridobitvi ne vštevajo. Razlaga, po kateri se kot strošek na tej podlagi prizna tudi lastno delo davčnega zavezanca, je v nasprotju z zakonskim besedilom.
423
Tožnica ima sicer prav, ko navaja, da v nobenem predpisu ni določeno, kakšna mora biti vsebina potnega naloga. Je pa v SRS 39, ki vsebuje računovodske rešitve za male samostojne podjetnike, določeno, da morajo knjižbe v poslovnih knjigah temeljiti na verodostojnih listinah (SRS 39.18). Vsebinsko enako določbo vsebujeta tudi SRS 21 in SRS 22. Knjigovodska listina je verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, na njeni podlagi popolnoma jasno in brez dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka. Te določbe v celoti veljajo tudi za potni nalog in obračun potnih stroškov v zvezi z upoštevanjem izplačil kilometrine delavcem kot davčno priznanih odhodkov zavezanca.
571
Da so izplačila zaposlenim bila opravljena, v zadevi ni sporno. Ker so bila opravljena na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, pa ni podlage za to, da se z vidika prejemnikov obravnavajo kot izplačilo povračil (v obravnavanem primeru neizkazanih) potnih stroškov, ki so neobdavčena. V tej zvezi pa tudi ni mogoče slediti stališču tožnika, da bi mu moral davčni organ za dodatno obračunane dajatve od drugih osebnih prejemkov povečati stroške dela. Gre namreč za dajatve, obračunane od izplačil, ki ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah.
Odločitev o odpravi dolgoročnih rezervacij za pričakovano odškodninsko odgovornost je skladna z določbami 9. in 10. člena ZDDPO že na podlagi ugotovitve, da verjetnost nastanka stroškov v prihodnosti po temelju in po višini ni izkazana.
589
V obravnavanem primeru je odločitev v pogledu osnove za davek od dobička pravnih oseb, ob upoštevanju načina poplačila zavarovalnih premij (pobot z zavarovalno vsoto po polici št. …), pa tudi v pogledu ugotovljene bonitete, odvisna od vprašanja upravičenca in s tem obstoja terjatve tožeče stranke po navedeni zavarovalni polici. V tej smeri pa je dejansko stanje v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ostalo nepopolno ugotovljeno.
402
Tožnik ne ugovarja ugotovitvam, ki so podlaga povečanju prihodkov iz naslova neevidentiranih prihodkov od prodaje trgovskega blaga. Na podlagi nespornih dejanskih ugotovitev pa je sklep davčnega organa, da gre za (prikrito) izplačilo dobička, od katerega je izplačevalec pod določbi 32. člena ZDDPO dolžan obračunati in plačati posebno akontacijo dohodnine (davek do dohodkov iz premoženja), tudi po presoji sodišča utemeljen. Stališče tožnika, da v navedeni določbi zakona ni podlage za obdavčitev, ker družba dobička ni imela in zato dividend ni izplačala, ni utemeljeno. V postopku je bilo namreč ugotovljeno prav to, da je bil dobiček družbe tožnikoma kot družbenikoma izplačan na prikrit, torej formalno neizkazan način.
V zvezi z gradnjo osnovnega sredstva v lastni režiji med strankama ni spora o tem, da je davčni zavezanec opravil dela, ki povečujejo vrednost osnovnega sredstva. Sporna tudi ni vrednost vloženega dela. Stališče, da bi tožnik...
384
Ker so bile v obravnavanem primeru odmerne odločbe odpravljene in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločitev, to pomeni, da o tožnikovi obveznosti plačila carinskega dolga sploh še ni bilo odločeno. Ob takem pravnem stanju stvari pa je že potekel petletni rok od nastanka carinskega dolga.
907
Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, relevantna za obravnavani primer, določa, da se dobiček iz opravljanja ladijskih in letalskih prevozov v mednarodnem prometu obdavči samo v državi pogodbenici, v kateri je sedež uprave podjetja. Na navedeni podlagi RS nima pravic, da obdavči dobiček poslovne enote nerezidenta, dosežen z opravljanjem letalskih prevozov. Medletno akontiranje davka pa je stvar nacionalne zakonodaje posamezne države in se ne veže na dobiček, pač pa se izračuna od davčne osnove po davčnem obračunu za predhodno davčno obdobje. Tožnica je v inšpiciranih letih dosegla davčno osnovo, višjo od nič, zato njena primerjava z davčnimi zavezanci v Sloveniji, ki imajo davčno osnovno nič, ni ustrezna. Tudi uporaba devetega odstavka 371. člena ZDavP-2 ni ustrezna. Sodišče se sicer strinja s tožnico, da je njen primer specifičen, vendar pa ta specifičnost v določbah zakonov, ki urejajo plačevanje akontacije, ni posebej urejena. Zato za tožnico...