31
Davčna postopka na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca in na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka sta sicer formalno ločena postopka; v enem postopku je stranka davčni zavezanec, v drugem pa plačnik davka. Vendar pa ZDavP-2 ne daje jasnega in konkretnega odgovora na vprašanje, kako naj se odločitvi davčnega organa v navedenih postopkih medsebojno upoštevata. To velja tudi za primer, če davčni organ v naknadnem inšpekcijskem nadzoru pri plačniku davka ugotovi, da je prišlo do nedovoljenega davčnega izogibanja, in mu zato naloži plačilo davka, ki bi moral biti plačan, če ne bi bilo tega nedopustnega ravnanja, vendar pa je v zvezi z istim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom davčni zavezanec že plačal določen davek na podlagi davčne napovedi. Navedeno vprašanje, ki zadeva upoštevanje več odločitev davčnega organa v različnih davčnih postopkih, bi moralo biti v skladu z načelom jasnosti in pomenske...
322
Za davčnega zavezanca je v primeru stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika primarna možnost, ki je tudi zanj z vidika utemeljevanja upoštevnih dejstev najmanj tvegana, da prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku in utemelji zmanjšanje obračunanega DDV zaradi dokončnega neplačila kot posledice pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepi, izdanimi v stečajnem postopku, končno (tudi) s sklepom o zaključenem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka ni odločeno o (ne)poplačilu terjatev, vendar pa spregleda, da stečajno sodišče ta sklep izda na podlagi končnega poročila upravitelja, v katerem ta med drugim navede tudi končni delež plačila terjatev upnikov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, torej tudi končni delež plačila (navadnih) upnikov, ki so svojo terjatev v postopek prijavili. Upnik tako s pravnomočnim sklepom o končanju stečajnega postopka praviloma dokazuje...
490
Ker je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo, s posebnim in omejenim obsegom izpodbijanja, je treba v njej argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti in samo do teh argumentov se Vrhovno sodišče argumentirano opredeli. Glede na navedeno se je v tem primeru Vrhovno sodišče do revizijskih ugovorov lahko opredelilo le na splošno.
Revident po oceni sodišča prve stopnje ni dokazal, da je pri financiranju prijavljenega premoženja oziroma porabi sredstev sodelovala njegova partnerka. Vrhovno sodišče pravilnosti dokazne ocene in pravilnosti postopka pred izdajo izpodbijanega upravnega akta v postopku v zvezi z revizijo, kot izhaja iz 7. točke obrazložitve te sodbe, ne presoja.
27
Posojilnega razmerja med pravno osebo kot posojilodajalcem in z njo povezano fizično osebo kot posojilojemalcem le zaradi pogodbeno nedoločenega roka za vračilo posojila (vračilo na poziv) ter pomanjkanja zavarovanja posojila, kadar posojilojemalec posojilo vrača, v takem primeru, kot je obravnavani, ni dovoljeno prekvalificirati iz posojila v obdavčljivo izplačilo povezani fizični osebi.Dejstvo, da pravna oseba še ni podala zahteve za vračilo posojila in da rok za zastaranje terjatve iz naslova posojila še ni potekel, samo po sebi ni ovira, da davčni organ sredstev, ki jih je povezana fizična oseba prejela na podlagi posojilne pogodbe, v kateri rok vračila ni določen, ne bi mogel pravno okvalificirati kot njen obdavčljiv dohodek. Tak položaj bi na primer nastopil, če bi bilo ugotovljeno, da posojilna pogodba prikriva nek drug pravni posel (v tem primeru je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel, tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku...
351
V upravnem sporu ločeno obravnavanje upravnih aktov, ki so sicer del enovitega upravnega postopka, lahko privede do rezultata, da bi sodišče zaradi procesnih omejitev upravnega spora oziroma upravnega postopka kršilo temeljna načela (npr. načeli res iudicata, ne bis in idem) oziroma temeljne človekove pravice in svoboščine (pravica do učinkovitega sodnega varstva; 23. člen Ustave Republike Slovenije v zvezi s 25. členom).
Pravilna uporaba določbe 102. člena ZDoh-2 (v povezavi z ZNVP) zahteva, da se za čas odsvojitve šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla, na podlagi katerega je fizična oseba odsvojila kapital, torej razpolagalnega posla, ki vsebuje nalog za prenos vrednostnega papirja na novega imetnika.
Čeprav družba pred vpisom v sodni register nima pravne sposobnosti lahko pridobi premoženje, ki predstavlja njen ustanovitveni kapital.
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna razlaga določbe 88. člena...
348
Ker po ZDDV-1 obstoji dobaviteljeva pravica uveljaviti zmanjšanje davčne osnove zaradi neplačila, ki je posledica potrjene prisilne poravnave, zaradi uresničevanja načela nevtralnosti DDV na drugi strani obstaja kupčeva dolžnost, da opravi popravek vstopnega DDV, ki ga je odbijal. Celotno ali delno dokončno neplačilo namreč spreminja davčno osnovo, saj ta pri dobavah blaga ali storitev vključuje vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj ali izvajalec od kupca, naročnika ali tretje osebe za te dobave (prvi odstavek 36. člena ZDDV-1).
233
V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata.
Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.
555
Obrazložitev sodišča prve stopnje glede ugotovitve o povezanih osebah zadosti standardu obrazloženosti odločb sodišča prve stopnje v upravnem sporu. Iz obrazložitve je razvidno, kateri so bili odločilni razlogi za prepričanje sodišča v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja in pravne subsumpcije le-tega pod uporabljene norme materialnega prava glede vprašanja, ali sta revidentka in družba T. povezani v smislu opredelitve povezanih oseb iz 2. točke prvega odstavka 16. člena ZDDPO-2. Razvidno je tudi, da je sodišče upoštevalo vse bistvene navedbe stranke glede tega vprašanja in se do njih tudi opredelilo. Zgolj nestrinjanje s presojo sodišča o neutemeljenosti tožbenih ugovorov, s katerimi je nasprotovala ugotovitvi, da gre za povezani osebi, pa te kršitve tudi ne more utemeljiti.
Neutemeljeni so revizijski ugovori v zvezi z izbiro metode za določitev primerljive tržne cene, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je davčni organ...
303
Revident s prijavo terjatev v postopek prisilne poravnave, začet 9. 10. 2007, teh terjatev ni prijavil v stečajni postopek, začet 27. 2. 2009. To bi namreč veljalo le v primeru, če bi se stečajni postopek začel v okviru tega postopka prisilne obravnave, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1...
869
Prodaja osebnega premoženja podjetnika ni predmet DDV le, če podjetnik take prodaje ne opravi v okviru opravljanja svoje gospodarske dejavnosti, temveč v okviru upravljanja svojega osebnega premoženja.
Da je revident s spornimi zemljišči objektivno gledano ravnal kot podjetnik po presoji Vrhovnega sodišča dokazuje to, da je revident kupil zaokrožen zemljiški kompleks, na katerem je nato zgradil trgovski center, da je na spornih zemljiščih izvajal pripravljalna dela za gradnjo trgovskega centra ter končno tudi sama gradnja trgovskega centra na teh parcelah. Takšna ravnanja niso ravnanja upravljanja osebnega premoženja. Na to, da je revident s spornimi zemljišči ravnal kot ravna podjetnik s podjetniškim premoženjem, pa končno izhaja tudi iz ugotovitve, da sta bili sporni zemljiški parceli nujen pogoj za izgradnjo trgovskega centra. Že iz te fizične povezanosti spornih zemljišč z ostalimi predmeti prodaje (nespornimi zemljišči in zgradbo) logično...