408
Sodišče prve stopnje zgolj s pozivom revidentki na predložitev odločbe upravne enote in v tem pozivu vsebovanim opozorilom, da bo v nasprotnem primeru o zadevi odločeno na podlagi podatkov upravnih spisov, ni dalo zadostne podlage revidentki, da bi lahko zaznala spremenjeno stališče sodišča prve stopnje, po katerem v obravnavani zadevi glede njenega statusa kmeta ne gre za predhodno vprašanje po določbah ZUP, tako kot je to odločilo v prvem postopku, temveč za dejstvo, ki ga mora dokazati revidentka sama. Utemeljen je revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje v postopku upravnega spora tudi samo ugotavljalo dejansko stanje in da kljub temu, da 21. člen ZUS-1 sodišču v takšnem primeru nalaga, da mora pred izdajo odločbe dati strankam možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembe za odločitev, na glavni obravnavi tega ni storilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 75. člena ZUS-1, ker revidentki z...
102
Restriktivna uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 mora omogočiti davčnim zavezancem, da pojasnijo razloge, zakaj dokazi niso bili predloženi prej. Pri tem je bistveno, da davčni organ ne presoja podrobne vsebinske presoje (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni bodo tisti razlogi pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre torej za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Taka razlaga drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je skladna tudi z načelom enakovrednosti. Navedena določba se uporablja v vseh davčno-inšpekcijskih postopkih.
Uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je torej dovoljena le, če je bilo v postopku ugotovljeno, da je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke...
342
Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi 131. člena in 1. točke 138. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z določbo drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).
378
Pravni standard subjektivnega elementa ("vedel" oziroma "bi moral vedeti") ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje v goljufiji sistema DDV, drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo na to, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil). V slednjem primeru takšne okoliščine tudi terjajo aktivno ravnanje davčnega zavezanca.
V primeru ko zavezanec ni imel vedenja, se mu pa očita, da bi moral vedeti, da gre v določenem primeru za zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV, je subjektivni element izkazan v dveh primerih: prvič, če to izhaja iz ugotovljenih dejstev in okoliščin, povezanih v smiselno celoto, ki s potrebno stopnjo prepričanja revidentu omogočajo sklepanje, da so bile transakcije, na katere...
7
Iz drugega odstavka 111. člena ZDavP‑2 sedaj izhaja, da se v primeru pričakovane davčne obveznosti nad določeno višino ta obveznost zavaruje avtomatično - torej tudi, če je to zavarovanje nepotrebno in zato nesorazmerno posega v položaj zavezanca za davek. To pa je očitno v nasprotju z zahtevami 1. člena Prvega protokola. Še več, s tem se zavezancu za davek tudi odvzema možnost učinkovitega sodnega varstva, saj sodišče ob preizkusu izrečenega ukrepa nima pravne podlage za presojo, ali je ukrep sorazmeren in ali kot tak utemeljuje poseg v premoženje davčnega zavezanca.
Vrhovno sodišče je zato prekinilo revizijski postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 111. člena ZDavP-2.
356
Upravni akt, katerega odpravo je revidentka zahtevala s tožbo, že v času vložitve tožbe očitno ni več posegal v revidentkino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Revidentka je namreč z izpodbojno tožbo zahtevala (v relevantnem delu) odpravo sklepa o izvršbi, čeprav je bila izvršba (med strankama nesporno že pred vložitvijo tožbe) ustavljena ravno iz razlogov, s katerimi je v tožbi utemeljevala odpravo sklepa.
324
Če se glavna obravnava ne izvede in Upravno sodišče odloči na nejavni seji, je to sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Navedeno pomeni, da Upravno sodišče v primeru, če ne izvede glavne obravnave, tudi ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju, kar pomembno omeji obseg presoje odločanja v upravnem sporu.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ker je bilo dejansko stanje sporno in so bili predlagani dokazi, o katerih pa se je sodišče opredelilo...
556
Neposrednost zaslišanja priče po sodišču je eden od bistvenih vidikov 22. člena Ustave. Z 236.a členom ZPP predviden način uresničevanja te pravice z vpogledom zgolj v pisno izjavo priče lahko nadomesti (neposredno) zaslišanje priče le pod zakonsko določenimi pogoji, med njimi tudi, da zaslišanja ni zahtevala nobena stranka.
V obravnavanem primeru niti iz razlogov izpodbijane sodbe niti iz podatkov v sodnem spisu ni razvidno, zakaj sodišče ni zaslišalo določene priče, kar je zahteval revident, zato je Vrhovno sodišče soočeno s procesno situacijo, kjer ni mogoče preizkusiti razlogov, ki so vodili sodišče prve stopnje k ravnanju, ki pomeni poseg v načelo neposrednosti pri zaslišanju priče. Zato je v tem delu podana bistvena pomanjkljivost sodbe, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti.
Sodišče prve stopnje je poleg tega izhajalo iz ocene izjave priče v obliki listine, ki jo je izvedlo kot dokaz, vendar pa iz same sodbe ni razvidno,...
371
Nesubstanciranost dokaznega predloga za zaslišanje sama po sebi ni upravičen razlog za neizvedbo dokaza pred sodiščem, saj je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva dolžno stranko opozoriti, če po njegovi oceni ni predložila ali (ustrezno) predlagala (ustreznih) dokazov.
Na seji se lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
982
Iz zakona ne izhaja, da se davčnemu zavezancu, ki vloži davčno napoved na podlagi samoprijave, davčna osnova določi pod drugačnimi pogoji kot davčnemu zavezancu, ki davčno napoved odda pravočasno.
Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za predmetni primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz...