421
Dejstvo, da je namen zaščite dobrovernega pridobitelja iz 64. člena SPZ ter dobrovernega posestnika iz 43. člena SPZ v zagotavljanju varstva pravnega prometa, ne pomeni, da je imel zakonodajalec z uzakonitvijo navedenih določb namen poseči v obligacijskopravna razmerja iz naslova odgovornosti za pravne napake na način, da v primeru prodajalčeve originarne pridobitev lastninske pravice na prodani premičnini izključi njegovo odgovornost za pravne napake iz 488. člena OZ. Pravna narava prodajalčeve odgovornosti iz 488. člena OZ je namreč takšna, da je njegova odgovornost podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere.
Ker je toženec prodal tožniku vozilo, ki je bilo predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje tožnikove lastninske pravice, je imela njegova izpolnitev pogodbe značilnosti izpolnitve s pravno napako.
146
Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da triletni subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ pred pravnomočnostjo sklepa o domiku nepremičnin kupcu 15. 5. 2014 ni mogel začeti teči, saj tožnica takrat, glede na to, da je zoper izdani sklep o domiku vložila pritožbo, še ni mogla vedeti za obstoj škode. Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je pri opredelitvi trenutka subjektivnega spoznanja relevantno tudi obdobje, ko je imela tožnica možnost razveljaviti učinke javne dražbe, torej (z vložitvijo pritožbe) odvrniti (odpraviti) škodo. Vsaj do trenutka, ko je sklep o domiku postal pravnomočen, je bila torej v negotovosti, ali ji bo škoda sploh nastala. Pomembno je, da je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zoper sklep o domiku, kljub temu da jo je zavrnilo, vsebinsko presojalo, pri tem pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica z vložitvijo pritožbe zlorabila svojo pravico do pravnega varstva v pravdnem postopku.
472
Oškodovanec je upravičen do povrnitve vse premoženjske škode, tudi tiste, ki je nastala zaradi nezmožnosti za aktivnosti, ki niso potrebne za »osnovno eksistenco« in jih je opravljal le občasno. Bistveno je, da oškodovanec zaradi zaradi njihove opustitve, ki je posledica zmanjšanih ali uničenih sposobnosti, trpi premoženjsko prikrajšanje - ne le kot izgubo zaslužka, pač pa tudi kot na novo nastal objektivno potreben strošek, ki ga sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki je potreben za ohranitev prejšnjega (premoženjskega) stanja.
350
Pretirano toga bi bila zahteva, da bi morala tožnica v fazi postopka, ko niti sama niti sodišče prve stopnje nista zastopala stališča, da bi bilo treba uporabiti pravilo o sočasni izpolnitvi, »na zalogo« navajati tudi dejstva, pomembna ob uporabi tega pravila, in ponuditi zanje dokaze.
500
To, da je z namensko razlago zakona mogoče sklepati o tem, kdo je mišljen kot davčni zavezanec, materialnopravno še ne vzpostavlja njegove javnopravne (davčne) obveznosti. Ta mora biti določena z jasnim in nedvoumnim zakonskim pravilom. Ker v konkretnem primeru zavarovančeva obveznost ni določena na takšen način, slednjega ni mogoče šteti za davčnega zavezanca. Čim je tako, pa ni podlage za to, da bi zavarovalnica lahko zmanjšala svojo pogodbeno obveznost v razmerju do zavarovanca oziroma da bi jo transformirala na način, da bi del obveznosti poravnala direktno njemu, preostali del pa tako, da bi zanj plačala sporni davek.
16
Poseg v tožničine pravice, ki ga je ugotovilo Ustavno sodišče, je posledica dejstva, da izvršilno sodišče ni (ustavnopravno pravilno) uravnotežilo tožničinih pravic iz 33. in 36. člena Ustave ter 8. člena EKČP s pravico upnikov do izvršbe. Strinjati se je mogoče s prvostopenjskim sodiščem, da bi izvršilno sodišče v konkretni zadevi lahko ravnalo tudi drugače, a to samo po sebi ne utemeljuje kvalificirane napačnosti ravnanja.
Poseg v tožničine pravice namreč ni bil rezultat napačne razlage enopomenske zakonske določbe, hude malomarnosti pri uporabi prava ali vodenju postopka ali celo naklepnega ravnanja. Izvršilno sodišče je postopalo v okviru pooblastil, ki jih je imelo v času odločanja, ne da bi pri tem odstopilo od ravnanja, ki je v danih okoliščinah običajno oziroma pričakovano. Zavrnitev tožničinega predloga za odlog izvršbe s sklepom z dne 7. 3. 2014 in prodaja stanovanja in shrambe na drugi javni dražbi 15. 5. 2014 nista nasprotovala...
310
povrnitev nepremoženjske škode - odgovornost zdravnika - psihiater - odgovornost zdravstvene ustanove (bolnišnice) - pravica do svobode izražanja - pravica do časti in dobrega imena - žaljiva diagnoza - postavitev diagnoze brez pregleda pacienta - pravilnost diagnoze - duševna bolezen
352
Pravne posledice zamude so odvisne od pravne narave roka. Če je bil rok bistvena sestavina pogodbe (in gre za t. i. fiksno pogodbo), je bila pogodba z nastopom zamude razvezana po samem zakonu (prvi odstavek 104. člena OZ) in je tožnikov zahtevek, da jo mora tožena stranka izpolniti, neutemeljen. Če rok, nasprotno, ni bil bistvena sestavina pogodbe, jo je upnik lahko obdržal v veljavi, če je upnika po izteku roka nemudoma obvestil, da zahteva njeno izpolnitev (drugi odstavek 104. člena OZ).
577
Zmotno je revidentovo naziranje, da če tretja toženka ne bi izdala izbrisnega dovolila, bi se lahko kot prva poplačala iz vrednosti predmeta zavarovanja in tako v celoti plačala neplačani znesek kredita kreditodajalki ter škoda tožniku ne bi nastala. Zadevni kredit ni bil zavarovan z zastavno pravico na nepremičninah prvih dveh tožencev, kot zmotno meni revident. Zastavna pravica je bila ustanovljena z namenom zavarovanja morebitne regresne terjatve zoper kreditojemalca (M., d. o. o., in tožnika), torej izključno v korist zavarovalnice, in ne kreditojemalca. To pa pomeni, da ne drži, da bi lahko tretja toženka v primeru neplačila kredita prodala zastavljene nepremičnine in iz kupnine poplačala dolgovani znesek kreditodajalcu. Izdaja izbrisne pobotnice s strani tretje toženke nima nobenega vpliva na obstoj kreditnega razmerja in na osebno jamstvo kreditojemalcev. Navedenega ravnanja tretje toženke tako ni mogoče opredeliti kot kršitev zastavne pogodbe.
422
Sodba sodišča druge stopnje ne temelji na protispisni ugotovitvi, da se je tožnica s prodajno pogodbo in z dogovorom iz primopredajnega zapisnika zavezala, da tožencema zagotovitvi izključno lastnino na gostinskem vrtu, temveč na ugotovitvi, da se jima je zavezala, da bo vrt pravno-formalno pripadal lokalu. Revizija z izpodbijanjem navedene ugotovitve nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.
V okoliščinah konkretnega primera je ključna presoja, ali je tožnica svojo pogodbeno dogovorjeno obveznost, da bo vrt pravno formalno pripadal lokalu, izpolnila pravilno. Ker tožnica z ostalimi solastniki ni sklenila dogovora o načinu uporabe skupnih prostorov v solastnini na način, ki bi tožencema zagotovil pravno-formalno pravico razpolaganja oziroma uporabe 120 kvadratnih metrov vrta, toženca zaradi tožničine nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti ne moreta doseči namena prodajne pogodbe. Ker jima tožnica vrta ni izročila na pogodbeno dogovorjen...