339
Pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za dovoljenost revizije ne zadostuje.
1009
O izdaji računa je moč govoriti, ko prodajalec oziroma tisti, ki je po zakonu zavezan izdati račun, fizično pripravi dokument, ki ima vse z zakonom določene elemente računa (osmi odstavek 81. člena ZDDV-1), in ko to naredi z voljo, da ta račun preda kupcu, da bo ta na njegovi podlagi lahko odbijal vstopni DDV.
Ker v obravnavani zadevi manjka prav ta voljni vidik izdaje računa, je treba zaključiti, da do izdaje spornega računa, ki ga je revident uporabil za odbijanja vstopnega DDV, sploh ni prišlo.
V takih primerih nevtralnost delovanja sistema DDV zakon varuje že s tem, da kot pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV zahteva, da je davčnemu zavezancu izdan račun, kot izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Če torej davčnemu zavezancu račun ni bil izdan, nima pravice do odbitka.
30
Upravno sodišče je zaradi spremenjene pravne podlage za odločitev tožnici (revidentki) dolžno zagotoviti pravico, da poda ustrezne navedbe in dokazne predloge v zvezi z očitano kršitvijo, ki je drugačna od kršitve, ki se mu očita z odločbo davčnega organa.
V upravnem sporu je namreč tožniku zagotovljena možnost do učinkovitega sodelovanja oziroma možnost učinkovitega odzivanja na vsa procesna ravnanja, ki lahko vplivajo na njegove v materialnem pravu določene pravice, pravne koristi ali dolžnosti (torej na njegov pravni položaj) in s tem možnost aktivnega vplivanja na odločitev samo, če lahko navaja tudi (nova) dejstva in predlaga izvedbo (novih) dokazov. Teh namreč zaradi naknadno spremenjene pravne podlage praviloma ni mogel predložiti oziroma ni mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta in glede njih torej ne more biti prekludiran. Po drugi strani navedeno vzpostavlja dolžnost sodišča po izvajanju nadaljnjega materialnega procesnega vodstva...
336
Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za obravnavani primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz (nobenega) zakona ne izhaja - niti iz materialnopravnih določb ZDoh-2 (kjer bi bilo sicer primerno urejati morebitne omejitve materialnih pravic) niti iz (razlage) splošnih in procesnih določb ZdavP-2.
V...
857
Revident ni prejel dohodka v naravi, ampak dohodek v denarju. Oproščen je bil namreč plačila določenega denarnega zneska za nakup stanovanja.Za zaključek, da je davčni zavezanec z oprostitvijo plačila obroka kupnine za nakup stanovanja prejel obdavčljiv dohodek, mora biti v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma da je terjatev prenehala. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke, ne da bi bilo za to izkazano soglasje nasprotne stranke, za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, ne zadostuje.Z vidika davčnega prava je bistveno, ali revident utemeljeno ni plačal drugega obroka, kar je glede na revidentove ugovore odvisno od obstoja stvarnih napak na nepremičnini in s tem utemeljenosti znižanja plačila pogodbeno dogovorjene kupnine.
845
Odmera davka ni bila zavrnjena zaradi ugotovitev postopka pri revidentkinem možu po tedaj veljavnem 68. členu ZDavP-2, ampak zato, ker upravni organ prve stopnje ni verjel revidentkini materi o danem darilu, revidentka pa te izjave ni podkrepila z drugimi dokazi. Gre torej za vprašanje ugotovljenega dejanskega stanja o tem, ali je bilo darilo dano ali ne.
Vprašanja o ustavnosti določbe o dokaznem bremenu in roku za hrambo dokazov v postopku po tedaj veljavnem 5. odstavku 68. in 69. členu ZDavP-2 pa tudi ni pomembno po vsebini zadeve, ker navedene določbe ne predstavljajo materialne pravne podlage za odločitev v obravnavanem primeru.
Ker je revidentka že z vložitvijo napovedi izpolnila svojo zakonsko dolžnost, ji z odločitvijo organa, da se ji davka ne odmeri, ni bilo poseženo v njeno pravico ali pravno korist, zato si z vloženo revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
522
Utemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, s katerimi je revident uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava glede obveznosti plačila vstopnega DDV. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo pravno podlago, ki predpisuje pogoje za priznanje pravice do odbitka DDV, ni pa pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru ugotovitev, da ti pogoji niso izpolnjeni glede nakupa nepremičnine septembra 2008, podlaga ne le za nepriznanje pravice do dobitka DDV temveč tudi za odmero DDV, ki ga mora revident plačati. Še več, do teh tožbenih navedb se sploh ni opredelilo, odgovor na tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na obveznost plačila DDV, pa tudi iz vsebine drugih navedb v obrazložitvi sodbe ne izhaja.
94
Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če niso le-ti bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku.
371
Glede na spremenjeno razmerje med ZPP in ZUS-1, ki je nastalo s preoblikovanjem 22. člena ZUS-1, domneva o priznanju dejstev, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, velja tudi v upravnem sporu.
Vendar pa je pri tem treba upoštevati posebnosti upravnega spora, ki modificirajo uporabo tega instituta. To predvsem velja za navedbe, ki so bile podane v postopku izdaje upravnega akta in jih je toženka že zavrnila in se tako do njih opredelila v okviru njegove obrazložitve. V takšnem primeru ni mogoče šteti, da se ob odsotnosti izrecnega nasprotovanja v odgovoru na tožbo toženka z njimi strinja. Posledično je procesna posledica iz 214. člena ZPP ne zadane. Drugače pa velja za navedbe, ki jih tožnik predhodno ni podal (in glede njih ni prekludiran) in se zato toženka do njih v postopku izdaje upravnega akta še ni mogla opredeliti, in za navedbe, ki jih je tožnik tedaj že podal, pa se toženka do njih ni opredelila in tega ni storila niti...
881
Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zavrnitev se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena.Dokazi revidenta, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, so bili po mnenju Vrhovnega sodišča neutemeljeno zavrnjeni kot nepotrebni. Revident namreč z njimi ni dokazoval dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna glede spornega dejstva, da je revident na podlagi stornacij prejel premoženjsko korist.Glede na dikcijo prvega odstavka 125. in petega odstavka 126. člena ZdavP-2 je zastaranje začelo teči, ko bi bilo treba davek od nenapovedanih dohodkov odmeriti.