541
Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je izvedlo le materialno pravno relevantne dokaze.
236
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka.
Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov,...
382
Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi še ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Obsojenci so sami ali po osebah, ki so jim zaupali, gotovino nakazovali na bančni račun zaradi plačila obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu, s katerim je družba B. d. o. o., za katero je bilo ugotovljeno, da sploh ni vidneje poslovala niti ni imela prihodkov in lastnega kapitala za plačilo obrokov leasinga, kupovala zemljišča. S tem so denar preko pogodb in nakazil kanalizirali v legalno gospodarsko dejavnost in onemogočali sledenje toku denarja oziroma ugotavljanje njegovega pravega izvora.
Obravnavanje celotnega deliktnega postopanja obsojencev skozi ločene kazenske postopke ni bilo smatrati na način »še enkrat kaznovati storilce«, saj gre ob primerjavi zakonskih znakov kaznivih dejanj po 245. in 212. členu KZ-1 za dvoje popolnoma ločenih dokončanih deliktov, prvega zoper gospodarstvo...
331
Po določilu drugega odstavka 354. člena ZKP sodišče ni vezano na predlog tožilca glede pravne opredelitve dejanja; vezano je izključno na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je izhajajoč iz danih opisov, o katerih se je obsojenec izjavil, dejanji pravno opredelilo kot kaznivi dejanji po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 254. člena KZ, in tudi pravilno ugotovilo, da kazenski pregon za ti dve dejanji ni zastaral.
Dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, so po četrtem odstavku 340. člena ZKP predmet ekskluzije. Davčni organ je na podlagi anonimne prijave davčne utaje v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po...
113
Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven.
Zakonski znak, da sta obdolženca želela pridobiti veliko premoženjsko korist, je mogoče prepoznati v očitku, da sta sodelovala pri izdaji računa, kjer je obračunan DDV v višini velike premoženjske koristi, obdolženka pa je na tej podlagi uveljavljala odbitek DDV. Glede na naravo davka je bila višina zasledovane koristi vnaprej predvidljiva.
316
V izreku sodbe ne gre le za konkretni opis kaznivega dejanja, ki bi predstavljal le lažne obljube in odločitev obsojencev, da kljub zadostnim sredstvom obveznosti ne bosta plačala, ampak je konkretno opisan še njun goljufiv namen ter dodatno navedene tudi druge okoliščine in opisana ravnanja obsojencev, zaradi katerih oškodovana družba kljub prizadevanjem ni prišla do poplačila. S tem so v opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Sodišče je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku vezano na materialne predpise civilnega prava, zato tako kot v pravdi, tudi v adhezijskem postopku, oškodovančevemu zahtevku ne more ugoditi v delu, s katerim ta tudi v pravdi ne bi mogel uspeti. Oškodovanka do zneska obračunanega DDV ni upravičena in ji ne pripada, prav tako tudi ne zakonite zamudne obresti od tega zneska, zato je v obravnavani zadevi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni...
458
Očitek obsojenemu B. B., da je soobsojenca „pripravil“ k določenim, v izreku sodbe sicer konkretno opisanim ravnanjem, ne pove ničesar o tem, kako konkretno in s kako obliko krivde naj bi B. B. izvršil napeljevanje soobsojenca. Napeljevanje je samostojno ravnanje napeljevalca, zato mora biti kot tako tudi opisano in ga ni mogoče konkretizirati z opiso(vanje)m ravnanja napeljevanega.
Glede kaznivega dejanja pranja denarja ni mogoče samodejno sklepati, zgolj na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev obsojenčevega razpolaganja z nakazanim mu denarjem, da je pri obsojencu obstajal tudi namen, da bi se na ta način s pranjem prikril izvor tega denarja (ali vsaj zavedanje in privolitev v prikritje izvora).
80
V očitanih krajevnih in časovnih okoliščinah obdolženec z očitanim ravnanjem, ko je zoper štiri posameznike podal ovadbo italijanskim orožnikom, ni mogel izvršiti kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. V avgustu leta 1941 je Primorsko ozemlje skladno z mednarodnimi sporazumi iz časa po prvi svetovni vojni še vedno pripadalo Italiji, zato o zakonskem znaku rušenja državne ureditve FLRJ ni mogoče govoriti.
Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo je izključeval uporabo vseh drugih kazenskopravnih predpisov s tem objektom varstva.
305
Obsojeni je kaznivo dejanje izvršil, ko je na podlagi sicer neveljavnega pooblastila dejansko izvrševal pooblastila predsednika uprave, zato je zlorabil zaupanje A. Obsojenec je dejansko deloval kot predsednik uprave banke in jo zastopal v pravnem prometu, zato je bil dolžan kot zakoniti zastopnik pravne osebe ravnati skladno z njenimi interesi.
Porokoma je bila s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist v višini zneska, za katerega je poroštvo prenehalo. V kolikor zapadli kredit ne bi bil refinanciran z novim posojilom, bi banka zaradi plačilne nezmožnosti dejanskega dolžnika, do poplačila kreditne terjatve prišla s strani porokov, ki sta odgovarjala solidarno in imela zadostna sredstva in premoženje za poplačilo posojila. Zato je šteti, da sta se poroka s tem, ko je bilo posojilo poplačano z refinanciranjem z novim posojilom, izognila obveznemju izplačilu iz svojega premoženja.
318
Upravna odločba, da se pravnomočna odločba o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine izreče za nično, s trenutkom dokončnosti učinkuje za nazaj, vse do dneva izdaje odpravljene odločbe, torej vzpostavlja stanje, kot da (nična) odločba sploh ni bila izdana.
Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice...