320
V konkretnem primeru so glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen odločilna dejstva, (1) da so bile nacionalizirane nepremičnine tožnikom vrnjene 19. 10. 2007, (2) da sta bili zavezanki za vrnitev toženki, (3) da tožniki ves čas trajanja denacionalizacijskega postopka niso mogli gospodariti z nepremičninami, ki so bile v celoti namenjene kamnolomski dejavnosti in (4) da so bili zaradi tega prikrajšani, saj bi v primeru, da bi jim bila zemljišča vrnjena ob uveljavitvi ZDen, le-ta sami oddajali v zakup nosilcu kamnolomske dejavnosti. Ta dejstva so tožniki zatrjevali in zanje ponudili dokaze, sodišče pa jih je ugotovilo in pri odločitvi tudi upoštevalo. Metoda, po kateri naj izvedenec, postavljen ob odsotnosti drugih dokazov, ugotovi višino prikrajšanja, pa v njihovo trditveno in dokazno breme ne sodi. Je stvar izvedenca in njegovega strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. Ne drži torej, da bi moralo sodišče upoštevati neprerekane trditve tožnikov...
472
Relevantna je zmota ob sklepanju pogodbe; okoliščina, da tožnica prejela zemljiškoknjižni in izvršilne sklepe po sklenitvi pogodbe, ni argument proti zaključku, da je bila v zmoti v trenutku sklepanja pogodbe.
447
Dostavek v izreku, da mora toženec od prisojenega zneska obračunati in plačati davek ter tožniku izplačati neto znesek, predstavlja konkretizacijo zakonske obveznosti toženke, ki nastane šele po pravnomočnosti pravdnega postopka, zato lahko predstavlja le dodatno opozorilo tožencu, da izvrši zakonsko obveznost obračuna in plačila davka. Zaradi svoje pojasnilne narave sodi v obrazložitev sodne odločbe, kadar bo sodišče prisojalo denarne zneske, ki so po davčni zakonodaji predmet obdavčitve. V izrek sodbe, ki predstavlja izvršilni naslov in v katerem mora sodišče odločiti o postavljenih tožbenih zahtevkih in v njihovih mejah, pa takšen dostavek ne sodi.
425
Ker toženca trditev o tem, da naj bi bila dejansko sklenjena posojilna pogodba s komisornim dogovorom, nista podala, sodišče druge stopnje nikakor ni bilo dolžno v tej smeri presojati zgoraj povzetih nejasnih pritožbenih navedb, ki so bile navržene le v potrditev glavne teze, da je bila pogodba sklenjena zaradi izigravanja upnikov. Po oceni vrhovnega sodišča so tako neutemeljeni revizijski očitki o pomanjkljivih razlogih v sodbi sodišča druge stopnje in o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 132. člena SPZ.
Pravilna je odločitev sodišč, da sta na podlagi veljavno sklenjene prodajne pogodbe, toženca dolžna tožeči stranki izstaviti popolno zemljiškoknjižno dovolilo (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), da je torej tožbeni zahtevek pravilno oblikovan in da po 350. členu OZ terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih in ne petih letih kot zatrjujeta toženca v reviziji.
531
V obravnavanem primeru je bilo ravnanje, iz katerega izvira škoda, naperjeno proti gospodarski družbi; okoliščina, da gre za majhno družinsko podjetje in da je tožnik njegov direktor, slednjega ne postavlja v položaj neposrednega oškodovanca. Njegova škoda je sekundarna: je posledica odstranitve lokala, ki je bilo v lasti „njegove“ gospodarske družbe, ki je v tem lokalu ustvarjala prihodke. Sekundarna škoda je praviloma škoda posrednih oškodovancev in jo OZ pravno priznava izrazito omejevalno, le v primeru smrti in posebno teže invalidnosti bližnjega.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema, saj je pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem na ta način vzpostavljeno preko običajnih meja relevantne vzročne zveze. S tem, ko ta institut širi pojem pravno relevantne vzročnosti, širi obseg odškodninskega varstva in to daje nekaj več kot bi oškodovancu...
497
Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti (ter mu je Vrhovno sodišče tudi priznalo aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo).
Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, ima hipotekarni dolžnik, ki ni osebni dolžnik, vse ugovore, ki zadevajo hipoteko, pa tudi ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev. Ker izvršbe ni bilo mogoče opraviti v 10 letih od pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe do sklenitve Sporazuma o delitvi premoženja in ker je z njegovo sklenitvijo pravico do ugovorov in drugih pravnih sredstev in dejanj pridobila še druga toženka, predvidevanje, da bo to neugodno vplivalo (vsaj) na...
6
Pritožba stranskega intervenienta je dovoljena, čeprav je ni vložila tudi stranka, na strani katere se je pridružil pravdi.
Seja senata druge stopnje ni primerna le za odločanje o vprašanjih pravilne uporabe materialnega prava na popolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi za odločanje v vseh tistih primerih, ko je pritožbeno sodišče v razmerju do dokaznega gradiva v enakem položaju, v kakršnem je bilo sodišče prve stopnje, in v tistih primerih, ko je te cilje mogoče doseči že na seji pritožbenega senata, lahko pritožbeno sodišče v svojo sodbo vključi tudi procesno gradivo, ki ga sodba prve stopnje ni obravnavala (tretja alinea 358. člena ZPP).
Namen revizijskega postopka ni v teoretičnem preizpraševanju o pravilnosti (neodločilnih) stališč sodišč in abstraktnem dajanju smernic sodni praksi v zvezi s takšnimi stališči.
403
Vrhovno sodišče je v nekaj zadevah zavzelo stališče, da za znižanje kupnine ne zadošča dajatvena tožba, pač pa je potreben tudi oblikovalni zahtevek. Temu je pritrdilo tudi več avtorjev v teoriji. Po njihovem mnenju mora tudi toženec, ko se brani pred prodajalčevim zahtevkom za plačilo celotne kupnine, v svojo obrambo vložiti (nasprotno) tožbo za znižanje kupnine in se ne more braniti le z ugovorom, da je zaradi napak kupljenega predmeta kupnina previsoka. Zaslediti pa je tudi zavzemanje za ponoven razmislek o ustreznosti take rešitve in za predlagano rešitev, da ugovor zadošča ne glede na procesni položaj kupca (ne glede na to, ali zahteva znižanje kupnine preden prodajalec zahteva plačilo ali se plačilu upira, potem ko ga prodajalec že zahteva).
544
Za konkretno presojo je bistveno, da je podlago za tožničino izvršbo tvoril prenovljen dogovor z dne 5. 5. 2011 in ne kreditna pogodba v švicarskem franku. Pravdni stranki sta s tem dogovorom njuno pogodbeno razmerje spremenili v bistvenih dejanskih in pravnih elementih, saj je toženkina obveznost, da tožnici plačuje obroke v valuti švicarskega franka s sklenitvijo dogovora prenehala. Ker iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja zaključek, da sta pravdni stranki njuno kreditno pogodbeno razmerje veljavno prenovili, toženkini ugovori o ničnosti kreditne pogodbe v švicarskem franku z dne 20. 12. 2007 za presojo konkretne zadeve niso bili pravno-relevantni.
481
Vrhovno sodišče je v predhodni zadevi presodilo, da je trenutek odobritve specializacije tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (oziroma trenutek pridobitve pravice do "brezplačne" specializacije). Zato bi pomenila uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov poseg v toženkine že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.
Ker bi drugačna razlaga ustavnopravno nevzdržno posegala v življenjski položaj toženke, ki je svojo pomembno življenjsko odločitev o načinu specializacije sprejela pred sprejemom novelirane ureditve, Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi vztraja pri zgornji razlagi.