Admin MPS / petek, 05. oktober 2018 / Categories: Sodna praksa - DAVKI- Slovenija VSRS Sodba II Ips 267/2016 Ker toženca trditev o tem, da naj bi bila dejansko sklenjena posojilna pogodba s komisornim dogovorom, nista podala, sodišče druge stopnje nikakor ni bilo dolžno v tej smeri presojati zgoraj povzetih nejasnih pritožbenih navedb, ki so bile navržene le v potrditev glavne teze, da je bila pogodba sklenjena zaradi izigravanja upnikov. Po oceni vrhovnega sodišča so tako neutemeljeni revizijski očitki o pomanjkljivih razlogih v sodbi sodišča druge stopnje in o zmotni uporabi materialnega prava, ker sodišče ni uporabilo 132. člena SPZ. Pravilna je odločitev sodišč, da sta na podlagi veljavno sklenjene prodajne pogodbe, toženca dolžna tožeči stranki izstaviti popolno zemljiškoknjižno dovolilo (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), da je torej tožbeni zahtevek pravilno oblikovan in da po 350. členu OZ terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo zastara v desetih in ne petih letih kot zatrjujeta toženca v reviziji. VSRS Sodba II Ips 264/2017 VSRS Sodba II Ips 268/2016 Print 425 Comments are only visible to subscribers.