O dokazih tožeče stranke se Upravna enota ni izrekla. V tem pogledu je v izpodbijani odločbi umanjkala kakršnakoli obrazložitev; v njej ni nobene omembe dokazov tožeče stranke. Tudi če bi naslovno sodišče lahko štelo, da je Upravna enota vse dokaze tožeče stranke odklonila, zato ni našlo nobene razlage. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena. Tako ravnanje Upravne enote je vodilo do kršitve pravil upravnega postopka.

Dalje, kot razlog za zavrženje tožnikove prošnje organ v nadaljevanju navaja, "da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno, saj je sodišče z odločbo Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023 prosilcu dodelilo redno brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji." Takšna obrazložitev pa ne omogoča preizkusa pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa in ni v skladu z zahtevami 214. člena ZUP (v povezavi z 228. členom ZUP). V njej namreč ni navedeno, o kakšni prošnji za BPP v primerjavi s predmetno naj bi bila tožniku BPP dodeljena z odločbo, št. Bpp 1041/2023 z dne 18. 10. 2023; organ navaja le, "da je bilo o smiselno enaki prošnji s strani prosilca že pravnomočno odločeno". Po citirani določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pa je pogoj za zavrženje zahteve, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno.

Tudi če bi bilo v konkretni zadevi predmetni objekt (stavbi št. 409 in 1296) treba obravnavati kot enovit objekt (čemur tožnik sicer nasprotuje), 117. člen GZ ne nasprotuje temu, da bi bilo mogoče legalizirati zgolj del tega objekta (tj. stavbo 409), kot je tožnik sicer tudi zahteval.