Tožnica ugovarja, da je napačno razlogovanje toženke v izpodbijanem sklepu, da nima pravnega interesa za pritožbo zoper sklep ARSO 2016 zaradi odločitve v 3. točki izreka sklepa ARSO 2020. Sodišče pritrjuje tožnici v navajanju, da s sklepom ARSO 2020 (s katerim je bilo odločeno, da je za nameravani poseg - "Vgradnja povezovalnega kanala CO z dodajanjem armiranobetonske kinete..."- potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje) predhodni sklep ARSO 2016 (s katerim je bilo odločeno, da za nameravani poseg - "Izgradnja kanalizacije v okviru projekta "..."", ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja) ni bil razveljavljen ali odpravljen (pa tudi s katerimkoli drugim sklepom ne). Sklep ARSO 2016 je torej kljub pravnomočnosti sklepa ARSO 2020 še vedno imel svoje pravno učinkovanje, zato toženka (zgolj) na podlagi pravnomočnega sklepa ARSO 2020 tožnici ni bila upravičena odreči vsebinske obravnave...

S tem, ko je davčni organ izvedel odpis davčne obveznosti, obveznosti, ki je izhajalo iz izpodbijane odločbe, ni več, kar pomeni, da tožnik ni več zavezanec za njeno izpolnitev. Pravni učinki izpodbijane odločbe so bili odpravljeni z odpisom davčnega dolga. To pomeni, da je med postopkom prenehal pravni interes za odločitev o odpravi izpodbijane odmerne odločbe, ki ga je sicer tožnik imel ob vložitvi tožbe.

ZPOmK-1 v 21. členu res določa, da Agencija za varstvo konkurence v postopku odloči brez ustne obravnave, razen če uradna oseba, ki vodi postopek, presodi, da je treba zaradi razjasnitve ali ugotovitve odločilnih dejstev opraviti ustno obravnavo. Vendar je to določbo treba razlagati v povezavi s 154. členom ZUP7, ki določa, da je treba razpisati ustno obravnavo (med drugim) vselej, kadar je treba zaslišati priče ali izvedence.