Dejavnost Fundacije je A. upravljanje in vlaganje v premično in nepremično premoženje vseh vrst, imetje udeležb in financiranje udeležb in podjetništva, financiranje sorodnih oseb, imetje drugih pravic ter izvajanje s tem povezanih poslov. Fundacija ima predvsem naravo zasebne koristi, njena dejavnost pa je med drugim tudi dajanje na voljo ugodnosti fundacije z delitvijo izkupičkov iz premoženja fundacije in delitev premoženja fundacije določenim upravičencem - članom družin. Tožnica se sicer v svojih tožbenih navedbah osredotoča na utemeljitev, da je od A. prejela darilo in ne dohodka v smislu določb ZDoh-2. Vendar pa v konkretni zadevi ni razvidna causa donandi, darilni namen, ki naj bi ga imela A. pri izplačilu sredstev tožnici. Po določbah ZDoh-2 so iz obdavčitve izvzeta le darila, prejeta od fizičnih oseb, ne pa tudi darila, prejeta od pravnih oseb.

Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist na način, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega položaja, to je položaja, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Zaradi ustavitve davčnega postopka je pritožničin pravni položaj ostal nespremenjen (enak kot pred uvedbo postopka), saj vanj ni bilo poseženo z naloženo davčno obveznostjo. Tega položaja si zato z vloženo tožbo v ničemer ne more izboljšati.

Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank).