Glede dokazne prekluzije je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo, da je ta dovoljena le, če je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov. V zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila pripomb na zapisnik, prav tako pa je šele v pritožbi prvič predložila določene dokaze, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, s katerimi dokazuje, da so preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene. Tožnica nedvomno s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je prekludirana, in to že v pritožbenem postopku.

Davčni organ zakonitosti in legitimnosti posameznih sklenjenih poslov ne oporeka. Ko jih presodi kot celoto, pa ugotavlja, da je bil njihov skupni cilj v tem, da se prikrije že omenjeno izplačilo dobička. Ne očita se torej, da so posli navidezni in s tem nedopustni po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2, kot se navaja v tožbi, temveč se, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, sklepanje poslov dovolj konsistentno obravnava in razloguje kot izogibanje davčnim prepisom iz četrtega odstavka istega člena.

Pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka stranka nima, če se je postopek vodil po uradni dolžnosti, saj ustavitev postopka pomeni le, da se pravna situacija ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v pravni položaj stranke; ne gre torej za situacijo, ko o zahtevku stranke sploh ne bi bilo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi bilo možno sodno varstvo.