Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z zasebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčno ugodnost. To pa je pomembno tudi za razmerje med vsebino in značilnostmi postopka oddaje davčne napovedi v okviru zakonsko predpisanih rokov (torej pravočasno) in na podlagi samoprijave (torej prepozno).

Odločitev tožene stranke, s katero je breme stroškov izvršilnega postopka končanega s sklepom DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 naložila tožnici, ni utemeljena niti z določbo 79. člena ZDavP-2. Določba sedmega odstavka navedenega člena se namreč nanaša na stroške postopka, ki jih je udeleženec v postopku povzročil po svoji krivdi, kar v primeru kot je obravnavani, ko je prišlo do ustavitve postopka davčne izvršbe za celotni znesek neupravičeno prejete državne štipendije in zamudnih obresti pomeni, da tožnici krivde za povzročitev stroškov postopka ni mogoče pripisati.

Odločitev tožene stranke, s katero je breme stroškov izvršilnega postopka končanega s sklepom DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 naložila tožnici, ni utemeljena niti z določbo 79. člena ZDavP-2. Določba sedmega odstavka navedenega člena se namreč nanaša na stroške postopka, ki jih je udeleženec v postopku povzročil po svoji krivdi, kar v primeru kot je obravnavani, ko je prišlo do ustavitve postopka davčne izvršbe za celotni znesek neupravičeno prejete državne štipendije in zamudnih obresti pomeni, da tožnici krivde za povzročitev stroškov postopka ni mogoče pripisati.