Ob ugotovitvi, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala že zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, in ne zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od domnevno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 14. 2. 2014 oziroma podredni zahtevek za priznanje teh pravic do odločitve sodišča prve stopnje, kar bi pomenilo do 6. 5. 2016. Za čas po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, do katerega je prišlo že na podlagi samega zakona, tožnik ne more biti upravičen do reintegracije in reparacije.

V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko so se pri tožniku v zvezi s spornimi poslovnimi prostori spremenili dejavniki v tem smislu, da je tožnik z navedenimi prostori, s katerimi je imel namen opravljati z DDV obdavčeno dejavnost (prodaja), prešel v neobdavčljivo dejavnost (najem), zato mora davčni organ pri ocenjevanju, kakšen namen je imel tožnik s predmetnimi poslovnimi prostori in kdaj se je ta namen spremenil, izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Na strani tožnika je, da dokaže, kakšen namen ima v zvezi s konkretno nepremičnino, na strani davčnega organa pa je, da se argumentirano opredeliti do vseh navedb in dokaznih predlogov, ki jih je predlagal tožnik. Kot merilo za presojo transakcije, kar zadeva DDV, se šteje tudi namen pogodbenih strank, če ga je mogoče razbrati iz objektivnih elementov.

Tožnik ima pravico tožbo kadarkoli samoiniciativno popraviti oziroma dopolniti z manjkajočimi sestavinami. Če mu mora to po uradni dolžnosti naložiti sodišče (in ima tedaj pravico to storiti do izteka sodnega roka, ki je določen v sklepu, s katerim mu je naložena odprava pomanjkljivosti), je toliko bolj upravičen to storiti samoiniciativno (kadar sodišče prezre 45. člen ZPP, ali zmotno meni, da ni podlage za vrnitev tožbe v dopolnitev).