Prvostopenjski organ in toženka kot razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV navajata (tudi) neizpolnjevanje četrtega pogoja iz točke 29. te sodbe, saj ugotavljata, da v obravnavani zadevi obstajajo objektivne okoliščine, ki jih navajata in ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Po presoji sodišča je to ključni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku. Sodišče se s presojo obeh davčnih organov, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali koga drugega višje v dobavni verigi, strinja.

Davčna organa na podlagi 62. člena ter 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1 povsem pravilno in zakonito nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornega računa, ki ga je za predmetno vozilo izdala družba B. d.o.o. V postopku ugotovljene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča utemeljujejo očitek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo ter mu zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.

Ne glede na dejansko voljo pogodbenih strank so za obravnavana izplačila tožnice A.A. s.p. za opravljanje storitev poslovodenja na podlagi predmetne pogodbe o poslovodenju relevantne le kogentni zakonski določbi šestega odstavka 35. člena in drugega odstavka 37. člena ZDoh-2. Navedeni kogentni določbi ZDoh-2 pa po povedanem morajo pogodbene stranke spoštovati in ju ne morejo s sklenjeno pogodbo civilnega prava izključiti.