V predmetni zadevi je davčni organ napačno uporabil materialno pravo glede presoje ali je bil v izkazan tožnikov namen uporabe kupljenih nepremičnin za obdavčene transakcije. Iz novejše sodne prakse izhaja, da je registrirana dejavnost lahko pokazatelj, da bo blago uporabljeno za obdavčeno transakcijo.

Predhodna akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2007 je bila določena na podlagi obračuna, ki ga je tožnica sama sestavila in oddala, zato je pravilen zaključek, da gre za samoobdavčitev, kot tudi zaključek, da v primeru samoobdavčitve obnova postopka ni možna.

Pravna podlaga za izdajo sklepa je drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, če pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Zato ob tako ugotovljeni višini pričakovane obveznosti tožeče stranke (nad 50.000,00 EUR) davčnemu organu pri izpodbijani odločitvi ni treba ugotavljati ali bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Gre za zakonsko določbo (ki po ZDavP-2F velja od 1. 1. 2013), ki davčnemu organu ne dopušča diskrecijske pravice glede odločanja ali bo zahteval zavarovanje ali ne. Prav tako davčnemu organu ni treba utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila davčne obveznosti oziroma onemogočenim plačilom davčne obveznosti, v smislu prvega odstavka 111. člena ZdavP-2. Davčnemu organu v tem primeru ni treba izkazovati dejanj davčnega zavezanca, s katerimi odtujuje,...