O tožnikovi zahtevi je že bilo odločeno, ugotovljeno je bilo preplačilo v znesku 2.263,31 EUR, tožnik je bil seznanjen na kakšen način se bo preplačilo porabilo. Kljub temu je dne 2. 11. 2016 ponovno vložil zahtevo za vračilo preplačanih sredstev. Ker gre za ponovno vložitev zahteve, o kateri je že bilo odločeno, se sodišče strinja, da bi bilo potrebno tožnikovo zahtevo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. O isti zahtevi se je namreč že vodil upravni postopek in o njej je že bilo pravnomočno odločeno.

Navidezni posli oz. pogodbe so lahko absolutno navidezni (fiktivni), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam lažno prikazujeta, da sta ga; takšna pogodba torej ne prikriva druge pogodbe. Lahko pa takšna pogodba prikriva pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank, gre za relativno navidezno pogodbo (simulirano); v takšnem primeru je za obdavčenje relevanten prikrit pravni posel. Namen sklenitve absolutno in relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, čeprav je praviloma povezan s tem, da se želi tretji osebi (tudi davčnemu organu) prikazati neresnična dejstva kot resnična in jo spraviti v zmoto.

Dohodnina od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine tožniku je bila že pravnomočno odmerjena. Odločitev je utemeljena v določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo s sklepom zavrže, če je o isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.