Če zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost teh ne obračuna in ne plača, jih ugotovi davčni organ in jih zavezancu naloži v plačilo.

Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa zgolj verjetno izkazan tako obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, kakor tudi višina te obveznosti. Za zavarovanje po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti in da zato pri ugotavljanju njene višine ni treba upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine.

Iz obravnavane zadeve izhaja, da je tožnica vložila napoved za odmero DPN v zvezi s Sodno poravnavo zaradi razdružitve solastnine na nepremičninah. Pri tem pa v zadevi naj ne bi bil sporen prenos tožničine lastninske pravice in njena odplačnost. V takšnem položaju pa je po presoji sodišča treba upoštevati določilo 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 ter preveriti, ali so sploh podani pogoji za obdavčitev takšne transakcije. ZDPN-2 namreč skladno s omenjeno določbo podvrže obdavčitvi le promet s tistim delom nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika in ki ga je posamezni solastnik dobil plačanega. Pri razdelitvi solastnine namreč ni obdavčitve z DPN, razen v morebitnem presežku, kot je to izrecno izpostavilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji nedavni sodbi X Ips 54/2017 z dne 16. 5. 2018. Za to pa je najprej treba ugotoviti morebiten obstoj takšnega presežka.