Tožnikove prejete fakture dobaviteljev kažejo, da je bil tožnik kupec mobilnih telefonov, in sicer so mu bile fakture izdane na način, da je bila na njih navedena njegova ID za DDV številka in ob sklicevanju na znotrajskupnostno davka prosto dobavo po 6a členu nemškega zakona, ki ureja davek na dodano vrednost. Tako je tožnik s posredovanjem svoje slovenske ID za DDV nemškemu dobavitelju dosegel, da mu v Nemčiji DDV ni bil zaračunan. Na svojih izhodnih fakturah tožnik DDV ravno tako ni obračunal, a se je pri tem skliceval na mehanizem obrnjene davčne obveznosti, in sicer za storitve.

Tožnika sta v upravnem postopku predložila prodajno pogodbo, iz katere izhaja, da sta plačala DDV, zato sodišče, glede na citiran davčni predpis, meni, da je iz vidika davčnih predpisov šteti za novo stanovanje tisto, za katero je plačan DDV (objekt ali del objekta, ki je prvič vseljen oziroma uporabljen).

Oškodovanec je upravičen do povrnitve vse premoženjske škode, tudi tiste, ki je nastala zaradi nezmožnosti za aktivnosti, ki niso potrebne za »osnovno eksistenco« in jih je opravljal le občasno. Bistveno je, da oškodovanec zaradi zaradi njihove opustitve, ki je posledica zmanjšanih ali uničenih sposobnosti, trpi premoženjsko prikrajšanje - ne le kot izgubo zaslužka, pač pa tudi kot na novo nastal objektivno potreben strošek, ki ga sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki je potreben za ohranitev prejšnjega (premoženjskega) stanja.