Pogoj, ki izhaja iz določb javnega razpisa in Uredbe o izvajanju podukrepa „pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete“ iz programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014 do 2020, določa, da mora imeti mladi kmet ob oddaji vloge na javni razpis poravnane vse davčne obveznosti (oziroma te po uredbi ne smejo presegati 50 EUR). Drugih obveznosti do države ali občine javni razpis ali uredba ne omenjata. Med te pa tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti tudi obveznosti iz naslova socialnega varstva, kot pravilno pojasnjuje tožnik, saj bi se s takšno razlago širil pogoj predhodnega plačila davkov, določen v javnem razpisu.

Iz določb ZDavP-2 je nedvoumno razvidno, da gre pri odmeri NUSZ za javnofinančno dajatev, ki se plačuje letno, tj. vsako leto in na podlagi podatkov, ki v času (vsakoletne) odmere izhajajo iz evidenc, ki jih (kot uporabljive za ta namen) predpisuje zakon.

Postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 je upravni davčni postopek, ki je vezan na pravila ZDavP tudi glede davčnega inšpekcijskega nadzora, ter ni posebno izredno pravno sredstvo, kot to zatrjuje pritožnik. Upravni postopek je sestavljen iz posameznih dejanj, ki se opravljajo in si sledijo v določenem redu, tako da tvorijo organsko celoto. Cilj posameznih dejanj davčnega postopka, ki si sledijo v logičnem zaporedju, je odločitev o davčni obveznosti. Zato vodenja postopka kot povsem splošne oznake za aktivnost upravnega organa ni mogoče opredeliti niti kot izdaje upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, niti kot posamičnega akta ali dejanja iz 4. člena ZUS-1. S tožbo v upravnem sporu pa ni mogoče preprečiti teka v zakonu predpisanega postopka, saj mora oseba izkoristiti pravna sredstva, ki jih zakon predvideva v tistem postopku, ki se vodi, s tožbo po 4. členu ZUS-1 pa teh pravnih sredstev ni mogoče obiti.