Fikcija vročitve ne potrjuje kot resnične samo domneve, da je bilo določeno pisanje vročeno, temveč tudi, da je bil naslovnik z njeno vsebino (in naloženo obveznostjo) seznanjen. Fikcija vročitve omogoča pravno sklepanje o obstoju zavestne sestavine krivde. Obe nižjestopenjski sodišči sta zato s trditvijo, da ni podana niti najmilejša oblika krivde, ob upoštevanju ugotovljenega načina vročitve, pravno napačno sklepali o obstoju okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek.

Tožnik je kot edini družbenik pravne osebe imel možnosti vpliva na poslovanje družbe in bi lahko med drugim vlagal pravna sredstva tako zoper sklep o začetku izbrisa pravne osebe iz sodnega registra kot tudi v inšpekcijskem postopku.

Na podlagi 7. odstavka 381. člena ZDavP-2 izda davčni organ odločbo o zavrnitvi ugodnosti po ZDDPO-2, če niso izpolnjeni pogoji iz ZDDPO-2 ali če ugotovi, da je bil glavni namen ali eden glavnih namenov transakcije manjše plačilo davka oziroma izogibanje davčnim obveznostim. Na podlagi 5. odstavka 381. člena ZDavP-2 davčni organ izda odločbo o zavrnitvi ugodnosti po ZDDPO-2. Odločba glasi in se vroči prenosni družbi in prevzemni družbi ter vsebuje navedbo vseh družbenikov iz 3. odstavka 49. člena ZDDPO-2. Sodišče ugotavlja, da je tožnik izvedel priglasitev v skladu z določbo 53. člena ZDDPO-2, davčni organ pa v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 53. člena ZDDPO-2 ni zavrnil upravičenja iz 49. člena ZDDPO-2 marveč je zavrnil priglasitev in tako po presoji sodišča izrek izpodbijane odločbe ni v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 53. člena ZDDPO-2. Odločba se mora glasiti in se vročiti prenosni družbi in prevzemni družbi ter mora vsebovati navedbo vseh...