V zadevi so podane številne objektivne okoliščine - indici, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo davčno goljufijo in je takšne posle zavestno sklepal ter svojo pravo voljo davčnemu organu zavestno prikril.

Naknadna vplačila so lastniška naložba družbenika, ki povečuje premoženje družbe in s tem tudi knjigovodsko vrednost poslovnega deleža.

Tožnica v tožbi priznava, da je bila ves čas v zamudi s plačili ter da je svoje obveznosti poravnavala v skladu s svojimi finančnimi možnostmi. Prav tako so bila nekatera plačila izvršena na podlagi že izdanih sklepov davčnega organa oziroma na podlagi izvršenega pobota. Iz knjigovodske evidence, ki je v upravnem spisu, izhaja, da je tožena stranka zatrjevana plačila upoštevala pri izračunu davčnega dolga po predmetnih sklepih. Prav tako je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe natančno za vsako plačilo pojasnila, katere tožničine obveznosti je s plačili poravnala, upoštevaje določbo 93. člena ZDavP-2, ki določa vrstni red plačil davka in pripadajočih dajatev. Enako velja tudi za izvršene pobote vplačanega preplačila davka na podlagi 97a. člena ZDavP-2. Razlogi, s katerimi organ druge stopnje odgovarja na navedbe tožeče stranke v pritožbi, so, kot rečeno, po presoji sodišča izčrpni in dovolj prepričljivi. Sodišče zato kot neutemeljen...