Za davčno obravnavo oporočnega dedovanja otrok umrlega izvenzakonskega partnerja (pastorkov) na podlagi 9. člena ZDDD nerelevantno ali je zapustnikov zakonec oziroma izvenzakonski partner umrl pred zapustnikom. Enako stališče izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 29/2018 z dne 11. 6. 2019, kot tudi iz Pritrdilnega ločenega mnenja sodnika dr. Erika Kerševana z dne 13. 6. 2019 k tej sodbi. Po presoji sodišča izpodbijana odločba temelji na napačni uporabi materialnega prava (prvega in drugega odstavka 9. člena ZDDD). Ob pravilni uporabi materialnega prava (prvega in drugega odstavka 9. člena ZDDD) bi bilo po presoji sodišča potrebno tožnico v konkretnem primeru oprostiti plačila davka na dediščino po zapustnici A.A., morebitno že plačane zneske davka pa vrniti.

Razveljavitev delnic družbe C. d.d. je bila tudi po mnenju sodišča posledica zmanjšanja deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube družbe, ki so jo izglasovali upniki v postopku prisilne poravnave te družbe. Za davčne namene pa izguba ali dobiček po presoji sodišča lahko nastaneta le v primeru odsvojitve kapitala (pri čemer vsebuje 94. člen ZDoh-2 pozitivno opredelitev odsvojitve kapitala, 8. točka 95. člena ZDoh-2 pa negativno opredelitev odsvojitve kapitala). Ob upoštevanju vseh metod razlage prava, od jezikovne, zgodovinske, sistematske in namenske, kakor tudi principa ustavno skladne razlage, iz 8. točke 95. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da za odsvojitev kapitala ne šteje zmanjšanje deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta, kot je to bilo v predmetni zadevi.

Tožnik ni izpolnil svojih obveznosti iz carinskega postopka 42 in ni z verodostojnimi listinami izkazal, da je bilo predmetno blago dejansko odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico k prejemniku, katerega ID številko za DDV je navedel. S tem pa ni izpolnil zakonsko določenih pogojev za oprostitev plačila DDV iz carinskega postopka 42 (1. točka 46. člena ZDDV-1). Posledično je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju nastala podlaga za naknaden obračun DDV (razviden na straneh 18 in 19 obrazložitve izpodbijane odločbe). Poleg navedenega iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja izhajajo objektivne okoliščine na strani tožnika (indici) na podlagi katerih finančni organ tožniku utemeljeno očita, da bi moral vedeti (malomarnost), da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo utajo davka ter da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi utajo preprečil.