Po presoji sodišča razlogi tožene stranke ne zadoščajo za utemeljitev, da tožnica v postopku upravnega spora ne more uspeti. Tožena stranka je namreč zgolj povzela zaključke FURS in tudi že predpostavila odločitev sodišča v upravnem sporu, ne da bi pojasnila kakšna je tožba in ne da bi ocenila, zakaj so tožbeni ugovori, ki jih uveljavlja tožnica, taki, da nima verjetnih izgledov za uspeh. Predvsem pa tožnica v tožbi utemeljeno opozarja, da je FURS odločitev, ki jo izpodbija v upravnem sporu, oprla na določbo prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je predmet ustavne presoje pri Ustavnem sodišču RS. To dejstvo pa bi tožena stranka morala upoštevati pri presoji razumnosti tožničine prošnje za dodelitev BPP in verjetnosti za uspeh v upravnem sporu, ne pa izhajati le iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

Subjektivni element na strani tožnika davčni organ utemeljuje z naslednjimi okoliščinami: sporna nepremičnina je bila predmet več nakupov in prodaj v kratkem času, prodajna cena se je v šestih mesecih zvišala za 144%, odgovorne osebe družb, ki so pri prodajah sodelovale, so sorodstveno povezane, tožnik je kupnino plačal na avstrijski bančni račun, čeprav je bil na računu št. 54/08 naveden bančni račun prodajalca pri B.. Poleg tega prodajalci ob prodaji niso obračunali niti plačali izstopnega DDV. Utemeljen je zato zaključek, da konkretni posel ni imel ekonomskega smisla, ampak je bil sklenjen le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

Ugodno končanje postopka iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 pomeni ugoditev pravnemu sredstvu, neugodno končanje postopka pa pomenita zavrnitev ali zavrženje pravnega sredstva. Čeprav je vlagatelj ob vložitvi pravnega sredstva zanj imel pravni interes, pa ga zaradi okoliščin, ki so nastale med postopkom, nima več, zaradi česar se pravno sredstvo zavrže, šteje se, da je vlagatelj v postopku popolnoma propadel. Tožnik svoj uspeh tolmači napačno, ko pravi, da se je zgodilo točno tisto, kar je tožnik zasledoval, tj. da se postopek zavarovanja ustavi. To bi pomenilo tožnikov uspeh, če bi se postopek zavarovanja ustavil vsled pravnega sredstva, ki ga je vložil tožnik. Temu pa v obravnavani zadevi ni bilo tako, saj se je postopek zavarovanja na predmetno vozilo ustavil zato, ker je zavezanec za davek ponudil nadomestni instrument zavarovanja.