Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz tega, da davčni organ ni vpogledal in preveril podatkov v dostopnih evidencah.

Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti (ter mu je Vrhovno sodišče tudi priznalo aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo). Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, ima hipotekarni dolžnik, ki ni osebni dolžnik, vse ugovore, ki zadevajo hipoteko, pa tudi ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev. Ker izvršbe ni bilo mogoče opraviti v 10 letih od pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe do sklenitve Sporazuma o delitvi premoženja in ker je z njegovo sklenitvijo pravico do ugovorov in drugih pravnih sredstev in dejanj pridobila še druga toženka, predvidevanje, da bo to neugodno vplivalo (vsaj) na...

Fikcija vročitve ne potrjuje kot resnične samo domneve, da je bilo določeno pisanje vročeno, temveč tudi, da je bil naslovnik z njeno vsebino (in naloženo obveznostjo) seznanjen. Fikcija vročitve omogoča pravno sklepanje o obstoju zavestne sestavine krivde. Obe nižjestopenjski sodišči sta zato s trditvijo, da ni podana niti najmilejša oblika krivde, ob upoštevanju ugotovljenega načina vročitve, pravno napačno sklepali o obstoju okoliščin, ki izključujejo odgovornost za prekršek.