V konkretnem opisu prekrška na plačilnem nalogu Finančne uprave Republike Slovenije je kot kraj storitve prekrška sicer res naveden kraj Ljubljana, vendar pa iz podatkov v spisu in celotnega opisa prekrška ne izhaja, da bi bil očitan prekršek dejansko storjen v Ljubljani oziroma da bi storilec moral delovati v Ljubljani. V opisu prekrška navedeni kraj, kjer bi storilec moral delovati, tako nima dejanske in pravne podlage oziroma glede na celoten opis prekrška in navedene zakonske določbe to ni pravilen kraj storitve očitanega prekrška.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali četrti odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku davčnemu organu daje podlago za izračun davčne obveznosti, ki bi bila večja od tiste, ki bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.

Po presoji sodišča je imel prvostopenjski organ ob upoštevanju gornjih ugotovitev in nespornega dejstva, da odmerna odločba v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa še ni bila izdana, pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa v določbi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2. Navedeno določbo je tudi pravilno uporabil. Ob navedenem sodišče poudarja, da za izdajo izpodbijanega sklepa zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ nima diskrecijske pravice glede odločanja ali bo zahteval zavarovanje ali ne, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR, niti mu v tem primeru ni potrebno utemeljevati razlogov v zvezi z oteženo izpolnitvijo plačila...