Izdaja računa mora biti posledica resničnega in ne zgolj navideznega poslovanja z drugimi davčnimi zavezanci, v obravnavanem primeru pa transakcije, ki so bile podlaga za izdajo računov, sploh niso bile opravljene, zato je treba odbitek DDV zavrniti že iz tega razloga. Ni torej treba ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri zlorabi sistema DDV. Za odločitev v zadevi je zato nebistvena nadaljnja presoja sodišča prve stopnje v tej smeri, torej da je revident vedel, da so transkacije, zvezi s katerimi uveljavlja odbitek vstopnega DDV, del zlorabe oziroma goljufije.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko Upravno sodišče od drugačnem materialnopravnem stališču presoja ustreznost vloge, dane v davčnem postopku, ne da bi izvedlo glavno obravnavo.

Obrazložitev odločitve o tem, da se glavna obravnava ne bo izvedla, je hkrati vsebinsko neločljivo povezana z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov, saj dokazov z namenom ugotovitve pravilnega dejanskega stanja ni mogoče izvesti izven glavne obravnave. Zavrnitev izvedbe glavne obravnave torej pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevano kot pravilno tisto dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka. Iz nekaterih navedb prvostopenjskega sodišča izhaja, da je sodišče prve stopnje dejansko na seji izvajalo dokaze (z vpogledom v listine v davčnem spisu) in ocenjevalo dejstva. S tem je poseglo v revidentkino pravico do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Na seji se namreč lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost...