Tožnik je vedel, da s povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, da je oseba, ki ni oseba, ki je dolžna plačati davek, ravnala v dobri veri in s skrbnostjo preudarnega gospodarstvenika, da je sprejela vse razumne ukrepe, ki so bili v njeni moči, in da je njeno sodelovanje pri utaji izključeno, pa so pomembni dejavniki za določitev možnosti, da se tej osebi naknadno naloži solidarna odgovornost za plačilo DDV.

Tožnik ni dokazal, da so bili računi, ki jih je družbi izdal v mesecu decembru 2011, plačani pred izdajo računov. Kdaj so bili računi plačani, tožnik konkretno ne navede. Ob nesporni ugotovitvi, da je bil tožnik v letu 2011 dolžan oddajati trimesečne obračune DDV pa bi na odločitev lahko vplivalo le ugotovljeno plačilo pred oktobrom 2011, ki na podlagi predloženih in uradoma pridobljenih podatkov v postopku ni bilo ugotovljeno. Ob takšnem dejanskem stanju ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da je obveznost obračuna DDV nastala na dan prejema plačila (tedanji tretji odstavek 33. člena ZDDV-1) in z njo povezanemu ugovoru zastaranja pravice do odmere DDV po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske Unije, se v skladu s 46. členom ZDDV-1 oprostitev DDV iz naslova dobave blaga znotraj Skupnosti uporabi le, če so izpolnjeni trije pogoji: 1. da je bila pravica do razpolaganja s tem blagom kot lastnik, prenesena na pridobitelja, 2. da je dobavitelj dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in 3. da je po tej odpravi ali prevozu blago fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. To so osnovni trije pogoji - materialnopravne zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da se dobavitelju prizna oprostitev za dobavo znotraj Skupnosti. V konkretnem primeru ne gre za to, da ti trije pogoje ne bi bili izpolnjeni oz. da dobave sploh ne bi bile opravljene, temveč so bili tožnikovi kupci missing trader družbe in je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti pri kakšnih poslih sodeluje.