Leasingojemalčeva vrnitev predmeta leasinga leasingodajalcu, do katere je prišlo po leasingodajalčevem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu, pomeni vračilo blaga v smislu določb drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do popravka obračunanega DDV. Dejstvo, da je bila Pogodba 2507/07 kasneje razvezana in nepremičnina v nadaljevanju prodana z DDV, po presoji sodišča ne spreminja ključne ugotovitve, da pogoji za odbitek DDV od nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi niso bili izpolnjeni. Promet blaga po navedeni pogodbi je oproščen plačila DDV (7. točka 44. člena ZDDV-1), pogodbeni stranki pa v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu davčnemu organu nesporno nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1, kar pomeni, da nepremičnine niso bile nabavljene za namene z DDV obdavčenih transakcij.

Tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne določa, da se kot nabavna vrednost upošteva z izrekom ugotovljena vrednost, temveč le, da se upošteva vrednost od katere je bil DDD odmerjen; je bila vrednost, od katere je bil tožniku odmerjen DDD od sporne nepremičnine, dejansko ugotovljena v izreku odločbe, saj ta vrednost predstavlja sestavni del tam navedene davčne osnove; in javnopravno razmerje, ki izhaja iz dispozitiva odločbe ob upoštevanju pravnomočnosti ostaja nespremenljivo, če in dokler se vanj ne poseže s pravilno uporabo pravnih sredstev.

Tožba je zaradi nepostavljenega tožbenega zahtevka ter nepravilno navedenega izpodbijanega akta, pravilen akt pa tožbi niti ni bil priložen, pa tudi upoštevaje tožbene navedbe in priložen drugostopenjski upravni akt, ostala do take mere nepopolna in nerazumljiva, da jo je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 treba zavreči.