Odločitev o odmeri stroškov davčnega postopka (izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovna pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled) je odvisna od uspeha ob koncu postopka. Upravni postopek se praviloma konča z izdajo odločbe ali sklepa v upravni zadevi in z vročitvijo te odločbe.

Rok za izdajo odmerne odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato odločbo izdati tudi po poteku tega roka. Namen tega roka je, da se zaradi zahtevnosti inšpekcijskih postopkov zagotovi daljši rok za izdajo odločbe, kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da bi odločbe po poteku roka sploh ne bilo več mogoče izdati.

Ker se je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem je tožnik hotel sodelovati kot stranski udeleženec, že končal, tožnik po presoji sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka priznanja statusa stranskega udeleženca, saj se njegov položaj, četudi bi s tožbo v tem upravnem sporu uspel, več ne bi mogel izboljšati, saj v končan postopek več ne bi mogel vstopiti, ker se vstop v postopek se lahko zahteva samo tekom postopka na prvi stopnji, po izdaji odločbe pa le še s pritožbo oz. s predlogom za obnovo postopka.