Tožeča stranka zmotno šteje, da je predmet pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo ter obveznost A. d.o.o., da mu jo bo plačal. Za opredelitev te vrste obveznosti ni odločilnega pomena pogodba, ampak odločba o podelitvi podpore, kar izhaja tudi iz petega odstavka 376. člena EZ-1, saj po tej določbi pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore. Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, da bi lahko tožena stranka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnem primeru bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti. Takšna razlaga izhaja tudi iz analogne uporabe določb ZDavP-2.

V primerih, ko davčni zavezanec trdi, da ni lastnik nepremičnin, in neka druga oseba trdi, da je ona lastnica, kakršen je tudi tu obravnavani primer, po presoji sodišča takšna druga oseba izpolnjuje po pravilih splošnega upravnega postopka pogoje za udeležbo v postopku kot stranski udeleženec, saj zanjo izkazuje pravni interes (44. člen ZUP). Odločanje o merodajnosti zemljiškoknjižnih vpisov in civilnopravnih razmerij predstavlja predhodno vprašanje, ki ga je treba celovito razrešiti pred odločitvijo o pravnem sredstvu, ki ga je vložila tožnica, slednjega pa ni mogoče zavreči že apriorno s sklicevanjem, da tožnica ne more biti nosilka pravic in obveznosti v postopku zavarovanja, ker ZDavP-2 v tem postopku ne predvideva posebnih pravnih sredstev za tretje.

Čim tožnik ne dokaže, da je prejel kupnino v zatrjevani višini, tudi ni dokazana trditev, da je tožnik ob začetku davčnega inšpekcijskega nadzora razpolagal z zneskom 200 000,00 EUR in torej z zneskom, ki se približuje znesku celotne zatrjevane kupnine (580 000,00 DEM).