Na podlagi četrtega odstavka 43. člena ZUP mora subjekt, ki zahteva udeležbo v upravnem postopku navesti, v čem je njegov pravni interes, česar pa prvotožeča stranka v obravnavani zadevi zadevi ne zatrjuje. Iz navedene vloge izhaja le zatrjevanje prvotožeče stranke, da je bila nanjo prenesena terjatev v sodnem postopku, s čimer tudi po mnenju sodišča ni izkazala obstoja pravnega interesa za konkreten davčni postopek obravnave zahteve prvotožeče stranke za izdajo odločbe za vračilo presežka DDV po obračunu DDV za obdobjr april - junij 2016, ki ga je davčnemu organu predložil davčni zavezanec B. d.o.o. - v likvidaciji.

V obravnavanem primeru gre za izvršljiv obračun prispevkov za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki nimajo plače, to pomeni, da davčni organ in posledično tudi sodišče, v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova niti preverjati postopka do njegove izdaje.

Substanciranost predloga za zaslišanje priče od predlagatelja ne zahteva navedbe, kaj točno bo priča ob zaslišanju izjavila, saj predlagatelj ne more vedeti, kakšno bo njeno pričanje. Pojasniti mora le, katero pravno pomembno dejstvo ali okoliščino želi s pričanjem dokazovati in verjetnost, da bi oseba o tem vedela izpovedati. Ko stranka v upravnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, jih je upravni organ dolžan izvesti in jih ne sme že vnaprej zavrniti. Upravni organ lahko zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.