Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zaključil, da je delodajalec podal izjavo, da obravnavani dohodek ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, zato prvostopenjski organ dohodka ni mogel ugodnejše davčno obravnavati. Prvostopenjski organ je torej svojo odločitev oprl na izjavo delodajalca, s to izjavo pa tožnika ni seznanil in mu ni dal možnosti, da se do nje opredeli. Tožnik zato utemeljeno očita, da mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bilo omogočeno, da se izjavi o pravno odločilnih dejstvih in dokazih, na katere je prvostopenjski organ oprl svojo odločitev.

Delovno razmerje C.C. pri tožeči stranki je okoliščina, ki mu je, ob zlorabi imena tožeče stranke pri pridobivanju dodatnih dohodkov, ki je davčni organ ne zanika, izvajanje obravnavanih storitev sploh omogočila, ne utemeljuje pa davčne prekvalifikacije v dohodke iz delovnega razmerja in v prihodke tožeče stranke na podlagi 74. člena ZDavP-2. Dejstva, ki se ugotavljajo v izpodbijani odločbi, ne utemeljujejo sklepa, da je C.C. obravnavane dohodke pridobil v okviru sklenjenega delovnega razmerja, torej sklepa, na katerem temelji izpodbijana obdavčitev.

Ob izdaji izpodbijane odločbe je bila edina znana vrednost nepremičnine ob odsvojitvi 23.000,00 EUR, in to vrednost je davčni organ upošteval pri izdaji izpodbijane odločbe. Cenitveno poročilo, izdelano po izdaji izpodbijane odločbe, iz katerega izhaja drugačna cena nepremičnine v času odsvojitve, je tožnica predložila šele v pritožbenem postopku. V zvezi z navedenim je toženka pravilno uporabila procesno določbo 238. člena ZUP in v pritožbenem postopku predloženega cenitvenega poročila ni upoštevala kot pravno relevantnega.