Pri vračilu preveč plačanega prispevka za zaposlovanje invalidov je, upoštevaje jezikovno, sistematično in tudi logično razlago predpisa, treba upoštevati določbo prvega odstavka 99. člena ZDavP-2, po kateri zavezancu od preveč odmerjenega in plačanega davka (od dneva plačila) pripada tudi pravica do obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2. Določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davek, veljajo po 2. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2 tudi za prispevke za zaposlovanje, kamor lahko glede na namen uvrstimo tudi prispevke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po ZZRZI.

S tem, ko je pritožbeni organ I. točko izreka odmerne odločbe odpravil, po mnenju sodišča ni izdal upravnega akta, ki bi lahko postal dokončen. Po presoji sodišča je napačno stališče toženke, da je odločba Ministrstva za finance DT-499-16-99/2016-6 z dne 2. 6. 2017 glede točke I. izreka odmerne odločbe postala dokončna. Glede na dejstvo, da je pritožbeni organ odpravil točko I izreka odmerne odločbe, ni s tem v ničemer oblikoval ali spremenil pravnega položaja tožnika in tudi ni ugotavljal pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato odločitev pritožbenega organa o odpravi točke I izreka odmerne odločbe ni upravni akt in ne more dobiti učinka materialne dokončnosti oziroma pravnomočno urejenih upravopravnih razmerij.

Razlaga pravil upravnega postopka na način, da je treba predlog oz. vlogo stranke za odlog davčne izvršbe zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka, je v obravnavanem primeru napačna. Tožnikovo sporno vlogo bi bilo treba obravnavati kot (zgolj) procesni predlog, ne pa kot zahtevo v smislu 129. člena ZUP, posledično pa prvostopenjski organ tožnikove vloge ne bi smel zavreči po cit. pravni podlagi, saj se ta ne nanaša na obravnavanje procesnih predlogov strank.