Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnik v postopku, ki se nanaša na vračilo davka družbi A. d.o.o. - v likvidaciji in v katerem je bila omenjeni družbi izdana odločba, zahteval priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca, o čemer bi tekel postopek oziroma bi bilo odločeno v navedenem postopku. V navedenem postopku tožnik tako položaja stranke ni pridobil. Zato je bila tožniku tudi zavržena pritožba zoper odločbo organa prve stopnje z dne 27. 6. 2019, slednje pa je tudi razlog, da tožnik ne more biti legitimiran za vložitev pritožbe zaradi molka organa prve stopnje.

Okoliščina za obnovo v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ tožnikov predlog za obnovo na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči, tako kot pravilno navaja tudi pritožbeni organ. Vendar pa navedeno tudi po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost odločitve, saj je davčni organ odločil več, kot bi bilo treba, s čimer se tožnikov pravni položaj v obravnavani zadevi ni v ničemer poslabšal.

Pravilno je stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov države prosilke v zaprošeni državi ni dovoljeno. Vendar pa bi bila dolžnost davčnega organa, da bi tožnico, ki izpodbija veljavnost vročitve izvršilnih naslovov, ki so podlaga zaprošene izterjave, obvestil, da mora pravo sredstvo, s katero uveljavlja nepravilnost vročitve izvršilnih naslovov, vložiti pri pristojnem organu države članice prosilke v skladu z veljavnimi zakonom v navedeni državi. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka 240. člena ZDavP-2, ki določa, da v primeru, če upravičena oseba pravno sredstvo iz prejšnjega odstavka vloži, jo pristojni organ obvesti, da mora pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu prosilke.