Naslovno sodišče je s sodbo I U 1561/2019-28 z dne 26. 1. 2021 odpravilo odločbo davčnega organa DT 0610-680/2018-22 z dne 26. 4. 2019, s katero je bil tožnici dodatno odmerjen in naložen v plačilo davek, za zavarovanje katerega je bil izdan izpodbijani sklep, ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je pri presoji pravilnosti izpodbijane odločbe bistveno vprašanje razlage materialnega prava ter, da razlaga 4. člena ZDTon, kot sta jo v obravnavani zadevi uporabila davčni organ in tožena stranka, ni pravilna. Posledično tudi ni pravilen izpodbijani sklep, ki je bil izdan za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, ki je bila tožnici naložena z omenjeno odločbo, ter pogoj pričakovane davčne obveznosti (tudi) ni več izpolnjen.

Z uporabo jezikovne in namenske metode razlage ter ustavno skladne razlage 3. točke prvega odstavka in četrtega odstavka 4. člena ZDTon so dohodki iz poslovanja z ladjami v mednarodni plovbi tudi dohodki od prodaje ladij, vključenih v sistem davka na tonažo, če se v roku petih let od prodaje porabijo za nakup ene ali več ladij oziroma ladjarske družbe ali deleža ladjarske družbe. Če pa ta pogoj reinvestiranja dohodka od prodaje ladij v petih letih od prodaje ni izpolnjen, potem mora zavezanec te dohodke vključiti v davčno osnovo. Ta davčna osnova se ugotavlja po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb. V danem primeru je to ZDDPO-2, davčno osnovo pa se ugotavlja v skladu z 12. členom ZDDPO-2. Obdavčen je dobiček (presežek prihodkov in odhodki) in ne dohodek od prodaje ladij oz. celoten izkupiček od prodaje ladij, kot to na strani 34 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja davčni organ.

Tožnik kot lastnik poslovnih prostorov, ki jih oddaja v najem pravni osebi, ki v njih opravlja dejavnost, ni oproščen plačila davka od premoženja.