Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali lahko prekluzija navajanja dokazov v davčnem postopku po trenutku izdaje zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru (drugi odstavek 140. člena Zakona o davčnem postopku) prevlada nad načelom nevtralnosti v sistemu davka na dodatno vrednost? 2. Ali je ureditev drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije? 3. Ali Upravno sodišče lahko zavrne strankino zahtevo za izvedbo glavne obravnave, čeprav je stranka v tožbi izrecno zahtevala, naj se izvede njeno zaslišanje in zaslišanje drugih oseb z namenom, da se ugotovi pravilno dejansko stanje?

V postopku je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki se glede na določbo tretjega odstavka 2. člena ZDavP-22 uporablja tudi v postopku davčne izvršbe.

Izpodbijana odločba je bila izdana, preden je bil tožnici vročen zapisnik z dne 11. 10. 2017 o DIN, izdan na podlagi 140. člena ZDavP-2. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj je bila z nevročitvijo zapisnika tožnici odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Takšna kršitev pa mora vedno pripeljati do odprave odločbe, ker se vselej domneva, da je vplivala na pravilno odločitev v zadevi. Navedeno velja tudi v primeru, če drugostopenjski upravni organ, po pooblastilu iz prvega odstavka 251. člena ZUP, sam odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka. Na podlagi dejstev, ugotovljenih po odpravi pomanjkljivosti postopka, drugostopenjski organ odpravi odločbo in sam reši stvar, ali pa s svojo odločbo odpravi odločbo prve stopnje in vrne zadevo organu prve stopnje, da po njegovih pripombah odpravi pomanjkljivosti in izda novo odločbo v upravni zadevi (251. člen ZUP)....