Tožnica ni dokazala, da je na naslovu stalno bivala, davčni organ pa ugotavlja, da tožnica v letu 2013 (torej v letu pred odmero) na naslovu ni bila stalno prijavljena, prav tako pa tudi ni dokazala stalnega bivanja v predmetnih prostorih, zato se ji po 158. členu ZDO ne prizna olajšava za znižanje davčne osnove za vrednost 160 m2 stanovanjske površine. Tožnica je 30. 6. 2014 na naslovu prijavila začasno bivališče, zato po presoji organa odtlej predmetnih prostorov ni uporabljala le občasno, temveč kot stanovanjske prostore, v katerih se prebiva.

Po prvem odstavku 97. člena ZDavP-2 davčni organ vrne preveč plačani znesek, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, drugi odstavek pa ureja primere, ko je na podlagi popravka davčnega obračuna ugotovljena razlika med davčno obveznostjo po prvotnem obračunu in obveznostjo po popravku obračuna. Po stališču sodne prakse in pravne teorije3 analogija v davčnem pravu ni prepovedana, ko je to v korist davčnim zavezancem. Glede na navedeno sodišče ne vidi ovire, da 97. člen ZDavP-2 ne bi bil uporabljiv tudi v primeru, kot je obravnavani, ko davčni zavezanec uveljavlja davčno olajšavo (upoštevanje normiranih in dejanskih stroškov pri izračunu davčne osnove) in posledično znižanje davčne osnove ter iz tega naslova zahteva vračilo preveč plačanih prispevkov, ki jih je zanj plačal izplačevalec dohodka, in sicer na podlagi obračuna davčnega odtegljaja. Namen določbe je namreč v tem, da se zavezancu, ki je...

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pri presoji, ali obstaja predlagateljeva legitimacija za ta postopek, kršilo določbe postopka in ustave glede vezanosti na pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je bil izvršen rubež in prenos terjatve tretje osebe za vračilo davka v izterjavo predlagateljic.