V sporu o obsegu zapuščine so dediči enotni in tudi nujni sosporniki. Ker je pravica sodedičev skupna in nedeljiva in izhaja iz zapuščine kot celote, ni dopustno reševati spora o obsegu zapuščine brez sodelovanja vseh udeležencev materialnopravnega razmerja, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. Zaradi razlikovanja med zavezovalnimi pravnimi posli obligacijskega prava, ki so relativne narave in učinkujejo le med pogodbenimi strankami ter razpolagalnimi pravnimi posli stvarnega prava, ki so absolutne narave in učinkujejo tudi proti tretjim, je razpolaganje s stvarjo, ki ni last odsvojitelja, mogoče. Zavezovalni pravni posel, katerega predmet je tuja stvar, samo zaradi tega, ker odsvojitelj na predmetu pogodbe nima lastninske pravice, ni nična.

Tožba je samostojno procesno dejanje, zato trditvena podlaga tožbe obsega le navedbe v tožbi. Skladno z ustaljeno sodno prakso to pomeni, da se v njej ni dopustno le pavšalno sklicevati na navedbe iz vlog, podanih v predhodnih fazah postopka, ampak je treba te konkretno opredeliti. Prav tako ni mogoče upoštevati sklicevanja na navedbe v pritožbi v upravnem postopku, saj je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, njeno utemeljenost pa sodišče presoja le na podlagi v njej konkretizirano navedenih kršitev oziroma tožbenih navedb in zato ne zadostuje sklicevanje na druge vloge.

Na podlagi 367. č člena ZPP sodišče vlogo zavrže, če predlogu za dopustitev revizije ni priložen dokaz o izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. Iz tega izhaja, da Vrhovno sodišče ne poziva stranke na odpravo pomanjkljivosti (predložitev manjkajočega dokaza). Predlog je vložil zakoniti zastopnik predlagatelja, ki pa svoji vlogi ni priložil dokazila, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zaradi neizkazovanja zahtevanega pogoja predlog za dopustitev revizije ni dovoljen in ga je Vrhovno sodišče zavrglo.