Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sporni račun ne vsebuje nekaterih obveznih podatkov iz 82. člena ZDDV-1 in je nepopoln, saj ne vsebuje obsega in vrste opravljenih storitev in tudi ne datuma, ko je bila predmetna storitev izvedena oziroma končana in iz njega ni mogoče jasno in brez dvoma prepoznati narave in obsega poslovnega dogodka, ter da zato na njegovi podlagi DDV ni mogoče odvajati. Revidentka ni upravičena odbijati DDV po računih, ki so jih ji izdali missing traderji, ker ni storila vsega, kar bi morala, da bi bilo mogoče šteti, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da sodeluje v davčni goljufiji oziroma v izigravanju sistema DDV s strani njenih dobaviteljev. To pa izhaja iz naslednjih objektivnih okoliščin: navedenih v 14., 15. in 16. točki obrazložitve te sodbe.

Ker je v obravnavani zadevi finančni organ uporabil predpis, ki je bil pozneje razveljavljen, v zadevi pa ni bilo pravnomočno razsojeno, se razveljavljena tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavani zadevi ne bi smela uporabiti in gre za napačno uporabo materialnega prava, zato je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 odločilo, da se zaradi neskladnosti z 29. členom Ustave RS četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 razveljavi, kolikor določa obdavčitev nenapovedanih dohodkov po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku, ter da se zaradi neskladnosti s 155. členom Ustave RS tretji odstavek 68.a člena ZDavP-2 razveljavi, kolikor se na njegovi podlagi lahko obdavčijo tudi nenapovedani dohodki, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009.