Rezervacije, ki jih je oblikovala tožnica, so po vsebini pogojne dolgoročne obveznosti, saj tožnica ne ve, ali se bodo obveznosti pojavile ali ne. Tožnica v zvezi s tem še ni imela nobenih stroškov, zato je takšno oblikovanje nezanesljivo in v nasprotju s SRS, ki zahteva, da mora biti velikost rezervacij zanesljivo ocenjena. Ker tožnica ne ve, ali se bodo tovrstni stroški sploh pojavili v prihodnosti, iz preteklih izkušenj pa izhaja, da tožnica tovrstnih rezervacij ne potrebuje, gre tudi po presoji sodišča za pogojne obveznosti. Pretekli dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ko je veterinarska prava Republike Italije ugotovila biološka tveganja pri prodaji rib na italijanskem trgu in zahtevala njihov umik iz tega trga, tudi po presoji sodišča ne predstavlja obvezujočega dogodka, na podlagi katerega bi tožnica utemeljevala dolgoročne obveznosti z oblikovanjem rezervacije v omenjenem znesku. Davčni organ izhaja iz napačne razlage materialnega prava,...

Tožnica od trenutka, ko je bila izdana odločba, s katero je bil odpravljen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti ni imela več pravnega interesa za pritožbo, torej od takrat dalje niso bile več izpolnjene procesne predpostavke, da bi toženka pritožbo obravnavala meritorno. Zavrženje pritožbe pomeni, da tožnica s pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela in je zato odločitev toženke, da zavrne njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, po zakonu utemeljena.

Prva in drugotožeča stranka sta v pripravljalni vlogi 23. 9. 2019 sodišče obvestili, da nimata več pravnega interesa za tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da naj davčni organ izda odločbo o vračilu DDV, saj je temu delu zahtevka toženka izvensodno ugodila. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 zaradi umika tožbe zoper sklep Finančne uprave RS DT 42301-335677/2016-24 z dne 6. 6. 2018 postopek ustavilo. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 46. člena ZUS-1 v pripravljalnem postopku o umiku tožbe odloča predsednica senata.